TRG SV. PETRA (nedelja, 17. september 2017, RV) – »Dragi bratje
in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Mt 18, 21-35) nam
ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško
bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.« S temi besedami
je papež Frančišek začel opoldanski nagovor na današnjo 24. nedeljo med letom z okna
apostolske palače na Trgu sv. Petra.
Petrovo vprašanje
Sveti Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če
greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Petru se je zdelo že največ sedemkrat odpustiti
isti osebi, nam se morda zdi že veliko odpustiti dvakrat. Toda Jezus je odgovoril:
»Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22), oziroma vedno.
Tu moraš vedno odpuščati. To je potrdil s pripovedjo prilike o usmiljenjem kralju
ter o neusmiljenem služabniku, v kateri je pokazal neskladnost tistega, ki mu je bilo
najprej odpuščeno, a je potem zavrnil, da bi odpustil.
Pouk prilike o velikodušnem kralju
Kralj iz prilike je velikodušen človek, ki je iz sočutja odpustil ogromen dolg 'deset
tisoč talentov', služabniku, ki ga je to prosil. Toda ta isti služabnik je kmalu zatem
srečal drugega soslužabnika, ki mu je bil dolžan sto denarijev, torej veliko manj,
se do njega vedel neusmiljeno, saj ga je vrgel v ječo. Takšno neskladno držo tega
služabnika imamo tudi mi, ko zavračamo odpuščanje našim bratom in sestram. Medtem
ko je kralj iz prilike podoba Boga, ki nas ljubi z ljubeznijo tako bogato z usmiljenjem,
da nas nenehno sprejema, ljubi in nam odpušča.
Bog nam je dal zgled odpuščanja
Vse od našega krsta naprej nam je Bog odpustil ter nam oprostil plačila nezmožen dolg:
izvirni greh. To je bilo prvič, zatem nam s svojim brezmejnim usmiljenjem odpušča
vse naše krivde, če le pokažemo najmanjše znamenje kesanja. Bog je tako usmiljen.
Ko smo skušani, da zapremo svoje srce pred tistim, ki nas je užalil, a nas prosi odpuščanja,
se spomnimo besed nebeškega Očeta neusmiljenemu služabniku: »Ves tisti dolg sem ti
odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika,
kakor sem se jaz tebe usmilil?« (vv. 32-33). Vsakdo, ki je skusil veselje, mir in
notranjo svobodo, izhajajočo iz tega, da mu je bilo odpuščeno, se lahko odpre možnosti,
da prav tako on odpušča.
Jezus je nauk prilike vključil v Oče naš
V molitev Oče naš je Jezus hotel vključiti isti nauk te prilike. Neposredno
je povezal odpuščanje, ki ga prosimo Boga, z odpuščanjem, ki ga moramo dati našim
bratom in sestram: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«
(Mt 6,12). Božje odpuščanje je znamenje prekomerne ljubezni do vsakega izmed nas.
Ta ljubezen nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo, kot je to storil izgubljeni
sin, a ki vsak dan čaka na našo vrnitev. To je ljubezen drznega pastirja do izgubljene
ovce. To je nežnost, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški
Oče je poln ljubezni in nam jo želi ponuditi, vendar tega ne more storiti, če zapremo
svoje srce za ljubezen do drugega.
Devica Marija naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali zastonjskosti in veličine Božjega odpuščanja in postali vedno bolj usmiljeni kot je On, dobri Oče, počasen za jezo in velik v ljubezni.
Po molitvi in blagoslovu
Pozdravljam udeležence tekaškega
tekmovanja Via Pacis, ki je potekalo mimo svetišč različnih veroizpovedi navzočih
tu v Rimu, z upanjem, da bo ta kulturno športna pobuda pospeševala dialog, mirno sobivanje
in mir.
All the contents on this site are copyrighted ©. |