2017-09-12 14:32:00

S papežem Frančiškom skozi minuli teden: Potovanje v Kolumbijo (6. – 11. september 2017)


Sklenilo se je apostolsko potovanje papeža Frančiška v Kolumbijo. Potekalo je od 6. do 11. septembra. Sveti oče je v štirih dneh obiskal štiri kraje: prestolnico Bogoto ter mesta Villavicencio, Medellin in Cartagena. Bogastvo kolumbijske kulture, glasbe in plesa se je pokazalo že takoj ob papeževem prihodu na bogotsko letališče. Med 15 kilometrsko potjo do nunciature, ki jo je prevozil v papamobilu, pa se je vsej razsežnosti izrazilo pristno navdušenje in veselje Kolumbijcev ob Frančiškovem prihodu. »Nikoli ne izgubite upanja, naj vas glede tega nihče ne prevara in vam ne ukrade upanja,« je papež Frančišek dejal ob prihodu. Poziv k upanju je v naslednjih dneh večkrat ponovil, prav tako pa vedno znova spodbujal k spravi in miru.

Bogota: Obrtniki miru, pospeševalci življenja
Prvi dan je papež preživel v prestolnici Bogoti. Srečal se je s kolumbijskim predsednikom, obiskal katedralo, posebno srečanje namenil tako kolumbijskim škofom kot članom Celama.

»Koliko težja je pot, ki vodi k miru in dogovoru, toliko več truda moramo vložiti v priznanje drugega, ozdraviti rane in zgraditi mostove, v sklepanje vezi in medsebojno pomoč,« je papež dejal predstavnikom kolumbijskih oblasti. »Potrebni so pravični zakoni, ki lahko zagotovijo ubranost in pomagajo presegati konflikte, ki so desetletja uničevali ta narod, zakoni, ki ne nastanejo zaradi pragmatičnih zahtev po ureditvi družbe, temveč iz želje, da bi razrešili strukturne vzroke revščine, ki povzročajo izključevanje in nasilje. Samo tako se ozdravi bolezen, ki družbo dela slabotno in nevredno ter jo vedno pušča na pragu novih kriz. Ne pozabimo, da je nepravičnost izvir družbenih nepravilnosti.«

Mlade Kolumbijce je papež spodbudil k veselju: »Danes vam pravim: ohranjajte živo veselje, znamenje mladega srca, ki se je srečalo z Gospodom. Tega vam ne more nihče vzeti. Ne dovolite si ga ukrasti. Skrbite za to veselje, ki vse povezuje v spoznanju, da ste ljubljeni od Gospoda. Zaradi ognja Kristusove ljubezni je to veselje prekipevajoče in je dovolj, da prižge ves svet. Kaj vam torej lahko prepreči, da spremenite to družbo in uresničite svoje namene? Ne bojte se prihodnosti! Drznite si sanjati velike reči! K tem velikim sanjam vas danes želim povabiti!«

Med sveto mašo v Bogoti je papež spregovoril o 'Petrovem metanju mreže': »Metanje mrež prinaša odgovornost. V Bogoti in v Kolumbiji je na poti ogromna skupnost, ki je poklicana postati močna mreža, ki zbira vse v enotnost; delati za zaščito in skrb človeškega življenja, posebej takrat, ko je bolj krhko in ranljivo: v materinem telesu, v otroštvu, v starosti, v primerih posebnih potreb ter v situacijah socialne izključenosti. Tudi množice, ki živijo v Bogoti in v Kolumbiji, lahko postanejo resnične žive skupnosti, pravične in bratske, če poslušajo in sprejmejo Božjo besedo. Iz teh evangeliziranih množic bodo izšli mnogi moški in ženske, ki bodo postali učenci ter bodo mogli z resnično svobodnim srcem slediti Jezusu; moški in ženske, ki bodo sposobni ljubiti življenje v vseh njegovih obdobjih, ga spoštovati, pospeševati.«

Villavicencio: Sprava z Bogom, s Kolumbijci in z naravo
Petek je minil v znamenju sprave: z Bogom, s Kolumbijci in z naravo. Papež ga je preživel v mestu Villavicencio, kjer je najprej daroval sveto mašo, med njo pa za blažena razglasil dva kolumbijska mučenca. To sta bila Jesús Emilio Jaramillo Monsalve, škof Arauce, ter Pedro María Ramírez Ramos, škofijski duhovnik. Pri homiliji je dejal: »Sprava ni abstraktna beseda; če bi bila, bi prinašala samo nerodovitnost oziroma oddaljenost. Spraviti se pomeni odpreti vrata vsem in vsaki osebi, ki so živele dramatično stvarnost spopada. Kadar žrtve premagajo razumljivo skušnjavo maščevanja, postanejo najbolj verodostojni protagonisti procesov izgradnje miru. Potrebno je, da imajo nekateri pogum, da naredijo prvi korak v tej smeri, ne da bi čakali, da ga storijo drugi. Ena dobra oseba je dovolj za to, da obstaja upanje! In vsak izmed nas je lahko ta oseba!«

V Villavicenciu je potekalo tudi molitveno srečanje za narodno spravo, h kateri je papež ponovno pozval v svojem govoru: »Kolumbija, odpri svoje srce Božjega ljudstva in se pusti spraviti. Ne boj se ne resnice ne pravičnosti.«

Medellin: Krščansko življenje
Tretji dan je papež namenil Medellinu. Med sveto mašo je govoril o hoji za Jezusom. V ospredje je postavil tri drže: iti k bistvu, prenoviti se in vključiti se. Obiskal je Dom svetega Jožefa (Hogar San José), kjer živijo osiroteli otroci in otroci, ki izhajajo iz problematičnih družinskih razmer. V Medellinu je potekalo tudi srečanje z duhovniki, s posvečenimi osebami in semeniščniki ter z njihovimi družinami. V ospredju so bile Jezusove besede: 'Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu.' »Gospod je obrnil svoj pogled na Kolumbijo: vi ste znamenje te posebne ljubezni,« je dejal papež v svojem govoru. »Na nas je, da ponudimo vso svojo ljubezen in služenje, združeni z Jezusom Kristusom, našo trto. In da smo obljuba novega začetka za Kolumbijo, ki pušča za sabo  poplavo bojev in nasilja, ki želi roditi veliko sadov pravičnosti in miru, srečanja in solidarnosti.«

Cartagena: Dostojanstvo osebe in človekove pravice
Zadnji dan apostolskega potovanja v Kolumbijo je bil namenjen mestu Cartagena. Papež je na Trgu sv. Frančiška Asiškega blagoslovil temeljni kamen novih hiš za brezdomce in dobrodelne ustanove Talitha Kum, ki se posveča žrtvam trgovine z ljudmi. Obiskal je cerkev in samostan sv. Petra Klaverja, jezuitskega misijonarja iz konca 16. stoletja. Med opoldanskim nagovorom je dejal, da se »tudi danes v Kolumbiji in po svetu prodaja na milijone oseb kot sužnje«. Pozval je k prizadevanju za dostojanstvo vseh naših bratov, predvsem pa za revne in družbeno odvržene, za zapuščene, emigrante, za tiste, ki so žrtve nasilja in trgovine. »Vsi ti imajo svoje dostojanstvo in so živa podoba Boga. Vsi smo bili ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti in Devica Marija nas vse drži v objemu kot ljubljene otroke.«

Obisk Cartagene in s tem tudi potovanja se je sklenil s sveto mašo. »Globoke rane zgodovine nujno zahtevajo pravosodne instance, kjer žrtve lahko spoznajo resnico, kjer je škoda primerno povrnjena in kjer se ukrepa jasno, da bi tako preprečili, da bi se tovrstni zločini ponovili. Vendar pa nas vse to pušča še na pragu krščanskih zahtev. Mi, kristjani, moramo začeti »od spodaj« ustvarjati kulturno spremembo: na kulturo smrti, nasilja odgovorimo s kulturo življenja in srečanja.«








All the contents on this site are copyrighted ©.