V pripravi na apostolsko potovanje: Zgodovina Kolumbije

VATIKAN (nedelja, 3. september 2017) – Papež Frančišek se bo v sredo odpravil na svoje 20. apostolsko potovanje v Kolumbijo. Kakor pravi uradna himna, ki jo je tamkajšnja škofovska konferenca izbrala ob tej priložnosti, svetega očeta pričakujejo kot glasnika, polnega veselja, ki je poslan od Gospoda. Prihaja kakor dež v puščavi, da bi dal upanje kolumbijskemu ljudstvu, da bi skupaj z njim naredil »prvi korak«, kot spominja geslo obiska. V prihodnjih dneh se bomo zaustavili ob zgodovini Kolumbije ter posameznih krajih in dogodkih, ki bodo zaznamovali dneve med 6. in 10. septembrom.

Kolumbija, ki je ime dobila po Krištofu Kolumbu, leži na severozahodu Južne Amerike. Obdajata jo Atlanski in Tihi Ocean, meji pa na Panamo in Karibsko morje na severu, na Peru in Ekvador na jugu ter na Venezuelo in Brazilijo na vzhodu. Na zahodu države so Andi, na vzhodu prerije, na jugu pa Amazonski gozd.

Izmed 48 milijonov prebivalcev je danes 94% katoličanov, preostali Kolumbijci so protestanti, binkoštniki, muslimani, budisti in taoisti. Uradni jezik je španščina, ohranjeni pa so tudi še nekateri jeziki domorodcev, kot so indijanski jezik čibča ter amazonska in druga narečja. Največja etnična skupina so mestici, ki predstavljajo 47% prebivalstva, sledi jim 23% mulatov, 20% belcev, 6% črncev ter 1% amerindov.

Pred prihodom Špancev so na ozemlju današnje Kolumbije živeli indijanski staroselci, ki so se ukvarjali s poljedeljstvom. Prvi španski raziskovalec, ki je prišel v Kolumbijo, je bil leta 1499 Alonso de Ojeda.

Leta 1510 je bila na meji med Panamo in Kolumbijo ustanovljena prva škofija, ki pa je zaradi klimatskih razmer in velikih razdalj obstajala le malo časa. Število katoliških misijonarjev na tem področju je naraščalo z napredovanjem osvajalcev. Protagonisti prve evangelizacije v Kolumbiji so bili dominikanci in frančiškani, ki so ob prihodu iz Španije v Santa Fe de Bogota (današnjo Bogoto) leta 1550 pričeli z oznanjevanjem med Indijanci. 25 let za njimi so prišli avguštinci, v začetku 17. stoletja pa tudi jezuiti.

Kolumbija je svojo neodvisnost od Španije dobila leta 1819. Zelo kmalu je novo državo priznal tudi papež Gregor XVI. in leta 1837 je bila prva špansko govoreča država na ameriški celini, ki je imela diplomatskega predstavnika. Sledilo je obdobje naraščajoče sekularizacije, v katerem so bili sprejeti tudi nekateri ukrepi proti Cerkvi. Leta 1887 je bil v času pontifikata Leona XIII. podpisan konkordat, ki je bil naklonjen Cerkvi.

V začetku 20. stoletja se je število škofij v Kolumbiji povečalo z 11 na 44. V tem času je v državo prišlo veliko redovnih skupnosti, ki so se večinoma posvečale izobraževanju in karitativnim dejavnostim. Cerkev je imela mrežo bolnišnic, šol, sirotišnic, centrov za pomoč. Kolumbijski škofje so prav tako uvedli šolanje preko radijskih sprejemnikov, s čimer so v letih med 1947 in 1969 opismenili več kot milijon kmetov. Leta 1965 je v državi delovalo več kot 5000 duhovnikov in 20.000 redovnic, večina je bila že Kolumbijcev. Tako je mogla Cerkev pošiljati misijonarje tudi v druge južnoameriške države ter po svetu.