Parolin v Riminiju o odnosu med krščanstvom in demokracijo

RIMINI (ponedeljek, 28. avgust 2017, RV) – Ob koncu Meetinga v Riminiju, ki je potekal prejšnji teden, je zbrane nagovoril tudi vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin. Govoril je o krizi identitete, kulturi srečanja in dialoga ter vlogi kristjanov na političnem področju. Dotaknil pa se je tudi vprašanja odnosa med krščanstvom in demokracijo.

Kot je dejal, je kriza liberalne države že nekaj časa v teku. Liberalne demokracije same niso zmožne zagotavljati reproduktibilnosti predpostavljenih vrednot, iz katerih nastajajo in na katerih so utemeljene. Regulirajo se navznoter in so zasnovane na moralni postavki posameznika in homogenosti družbe. Pred kakšnim desetletjem se je še zdelo, da zgodovina izpostavlja avtonomijo verskih in kulturnih identitet, danes pa, na neke vrste globalnem razpotju, mora vsaka identiteta računati na druge identitete. Pod pritiskom ekonomske krize in postopnim izginjanjem tega kolektivnega, homogenega in skupnega ethosa, zahodne demokracije tvegajo, da bodo  demokratično postavile pod vprašaj same sebe, ne da bi še našle predpostavke za svojo revitalizacijo.

Tema kulturne identitete v globaliziranem svetu je po Parolinovih besedah nujni problem, h kateremu pa se ne more pristopiti na osnovi instrumentalnega razuma. Katoliška Cerkev je zgodovinsko zelo občutljiva na to temo. Zato je pokoncilski nauk neprestano vztrajal na temi evangelizacije kultur in inkulturaciji vere. Cerkev ima nalogo, da vključi evangelij v vsako kulturo, povzdigne to, kar je v njih resnično in dobro ter doseže temeljne ravni.

Kardinal Parolin je spomnil na dva zadnja papeža. Papež Benedikt XVI. je ponudil postavko, da ravno krščanstvo lahko ponudi pluralističnim demokracijam nekaj nenadomestljivega. Zgodovinski odnos med krščanstvom in demokracijo je bolj miselno bogat in nujen, kot pa se je to mislilo. Benedikt je kritiziral samozadostnost razuma, ki je na Zahodu postal ideološko zaprt: postal je absolutno vedenje, postopno se je ločil od vsake kulturne podlage, iz katere je nastal. Zaslužni papež je predlagal razširitev pojma razuma in njegove uporabe, kar je nepogrešljivo za ustrezen premislek o vseh pojmih v družbenem okvirju.

Papež Frančišek je pozval k novem in globalnemu misijonarskemu vzgonu katoliške Cerkve, za kar je uporabil izraz »Cerkev v izhodu«. V njej in po njej doktrinalno telo mora ponovno zaživeti v pastoralnem stilu. Nauk ponovno postaviti v kerigmatični proces evangelizacije predstavlja radikalno okrepitev krščanske identitete.