Morda odkrita vas Betsajda. Cardini: Vera in arheologija

SVETA DEŽELA (torek, 8. avgust 2017, RV) – Po več desetletjih iskanja je bilo morda končno ugotovljeno mesto, kjer se je nahajala Betsajda. Gre za eno najpomembnejših arheoloških odkritij za krščanski svet. Betsajda je vas ribičev na severnem bregu Galilejskega jezera in rojstno mesto apostolov Petra, Andreja in Filipa. Arheološko nahajališče v bližini kraja, kjer se stikata reka Jordan in jezero, je bilo odkrito na osnovi opisov rimskega zgodovinarja judovskega porekla Jožefa Flavija. In sicer pod vodstvom Mordechaija Aviama z galilejskega arheološkega inštituta Kinneret.

Več o tem, na kakšnih osnovah temelji odnos med vero in tovrstnimi znanstvenimi odkritji, pove zgodovinar Gianfranco Cardini. Predvsem opozarja, da imajo kristjani dolžnost »dati lekcijo znanstvene poštenosti, saj je ta del moralne poštenosti«. V evangelijih najdemo nekaj zgodovinskih informacij, pravi. Te informacije, vključene v pripoved o Jezusovem življenju, pa imajo – vse do časa Jožefa Flavija, torej okoli trideset let kasneje – le malo primerjav v t. i. »izven-evangeljskih« virih. To predstavlja arheološki in zgodovinski problem.

Viri so vedno relativni
Po Cardinijevih besedah bi nedvomno imeli več gotovosti, če bi našli kak judovski ali rimski zapis, ali pa zapise krščanskih romarjev. Ti bi namreč omogočili primerjavo virov: »Problem je, da so viri vedno relativni. Noben zgodovinski vir ni absoluten.« Če bi bili zgodovinski ali arheološki viri absolutni, bi bilo vse bolj preprosto. A tovrstne vede vedno napredujejo le s pomočjo primerjav in vzajemnega dopolnjevanja. Ne sme se pozabiti, meni Cardini, da je »problem vere neodvisen in samozadosten«.

Znanstvena dolžnost je preveriti resničnost podatkov
Na prvem nicejskem koncilu leta 325 so bile potrjene nekatere zgodovinske stvarnosti, v katere kristjan verjame na podlagi razodetja. To pa ne pomeni, da strokovnjaki – kristjani ali nekristjani – ne bi imeli zanimanja in dolžnosti, tudi znanstvene, da naredijo »vse, kar lahko, da preverijo resničnost teh podatkov«. Znanosti in vere, nadaljuje zgodovinar Cardini, ni mogoče ločiti. Prav tako »si nikoli ne nasprotujeta, razen v ideološki logiki nekaterih strokovnjakov ali politikov«.

Znanost in vera se lahko srečata, čeprav ne nujno vzajemno. Znanstvenik, ki ni veren, seveda lahko pride do sijajnih odkritij, ki odgovarjajo objektivni stvarnosti. Po drugi strani pa je krščanski znanstvenik, kadar v znanosti najde kakšno potrditev vere, tega nedvomno vesel. Ima pa znanstveno dolžnost, da tega ne naredi na silo. V povezavi s tem se Cardini spominja svojega učitelja, velikega arheologa, poznavalca Svete dežele in frančiškana Micheleja Piccirilla.

Dati lekcijo znanstvene poštenosti
Ta je vedno opozarjal na previdnost pri uporabi izrazov, da ne bi govorili, da je nekaj »res, ker tako pravi evangelij«. Kot znanstveniki, je govoril Piccirillo, smo obvezani reči: »Tu je znanstveni podatek, za katerega se zdi, da potrjuje evangeljsko pripoved.« Znanstvena raziskava se mora zatem nadaljevati, in sicer nadaljevati v vedrini. In če se kje stvari potem ne ujemajo, je krščanski znanstvenik prvi, ki je dolžan reči: »Ne. Tukaj se podatki, ki smo jih pridobili z arheološko, filološko ali zgodovinsko vedo, in resničnost, ki jo poznamo iz evangelija, ne ujemajo, ne skladajo se, tukaj je kritična točka.« Le-to se potem v nadaljevanju poskuša razjasniti. Potrebno je vztrajati, zaključi Cardini, in sicer vedno z vedrino, saj morajo kristjani »dati lekcijo znanstvene poštenosti«.