Misli Benedikta XVI. za praznik Gospodovega spremenjenja na gori

Cerkev 6. avgusta obhaja praznik Gospodovega spremenjenja. Ta praznik nas vabi, kakor v svojih katehezah pravi papež Benedikt XVI., da gledamo na zemeljske stvari z Božjim pogledom.

Gledati temo z očmi luči; potrebno se je povzpeti v višave, da bi lahko gledali na dogajanje v svetu z Božjim pogledom. Jezus se je povzpel na goro, da bi molil., pripoveduje današnji evangelij. Gora je kraj bližine z Bogom. Gora je kraj na katerega se povzpnemo iz kraja, kjer vsak dan prebivamo, da bi zadihali čisti zrak stvarstva. Je kraj molitve. Spremenjenje je dogodek molitve: Jezus se v molitvi potopi v Boga in luč ga obsije, toda ne izstopi iz zgodovine, ne pobegne poslanstvu zaradi katerega je prišel na svet. Za kristjana moliti ne pomeni uiti iz resničnosti, uiti odgovornosti, temveč pomeni sprejeti jo v vsej resničnosti in jo zaupati zvesti in neizčrpni Gospodovi ljubezni.

Na gori Tabor so imeli Peter, Jakob in Janez izjemno doživetje: zrli so slavo Božjega Sina in predokušali delček Raja, kjer je pšenica že ločena od ljuljke. Običajno gre za kratka doživetja, ki jih včasih Bog dodeli, še posebej pred težkimi preizkušnjami. Nikomur pa še ni bilo dano, da bi živel na gori Tabor, medtem ko smo še tu na zemlji. Človeško bivanje je pravzaprav pot vere, ki poteka bolj v poltemi kot v polni svetlobi, včasih tudi v temi ali celo v popolni temi.  Dokler smo tukaj, je naš odnos z Bogom bolj v poslušanju kot v gledanju. Ta kontemplacija, to zrenje, pa se lahko udejanji z zaprtimi očmi, če tako rečemo, zaradi notranje luči, ki jo je v nas prižgala Božja Beseda.

Lepo bi bilo ostati na Taboru. Toda z Jezusom smo se povzpeli na goro, da bi z očmi dobrega gledali na zlo.
Spremenjenje je predokus vstajenja, to pa predpostavlja smrt. Jezus je razodel apostolom svojo slavo, da bi imeli moč, ko se bodo soočili s pohujšanjem križa in bodo razumeli, da je potrebno iti skozi številne preizkušnje, da bi prišli v Božje kraljestvo.
Spremenjenje je močno povabilo k molitvi: samo resničen odnos z Jezusom nam pokaže, da je resnična lepota Božja ljubezen, ki zmore spremeniti temačno skrivnost smrti v žarečo svetlobo vstajenja.
Molitev ni neki dodatek, nekaj kar ni pomembno, ampak gre za vprašanje življenja ali smrti. Samo tisti, ki moli, ki se zaupa Bogu z sinovsko ljubeznijo, lahko vstopi v večno življenje, ki je Bog sam.

Angelus, 20. marec 2011
Evangelij pravi, da sta se ob spremenjenem Jezusu 'prikazala Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim' (Mt 17,3). Prvi predstavlja Postavo, drugi pa Preroke. Ob tem je Peter ves vznesen vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (Mt 17,4). Sv. Avguštin, ko to razlaga, pravi, da mi imamo samo eno bivališče: Kristusa. On je Božja Beseda, Božja Beseda v Postavi, Božja Beseda v Prerokih (Sermo De Verbis Ev. 78,3; PL 38,491). Saj je tudi Oče sam rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Med spremenjenjem se Jezus ni spremenil, temveč je razodel svoje božanstvo. Saj je njegovo bitje v intimnem prežetju z Bogom postalo čista luč. S tem, da je eno z Očetom, je Jezus Luč od Luči. Peter, Jakob in Janez, so bili s tem, ko so zrli Gospodovo slavo, pripravljeni soočiti se s pohujšanjem križa, kakor o tem poje starodavna pesem: 'Na gori si se spremenil in tvoji učenci, so kolikor so mogli, zrli tvojo slavo, da bi, ko te bodo videli na križu, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno in da bi svetu oznanili, da si ti resnično sijaj Očeta' ((Κοντάκιον είς τήν Μεταμόρφωσιν, in: Μηναια, t. 6, Roma 1901, 341). Dragi prijatelji, tudi mi se udeležimo tega zrenja in tega nadnaravnega daru z molitvijo ter s poslušanjem Božje Besede.