2017-07-29 11:48:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za 17. nedeljo med letom


Mladim v Altöttingu o dragocenem zakladu ‘evharistiji’
»Eden od bistvenih načinov biti z Gospodom je češčenje svete evharistije. Altötting je po zaslugi škofa Schramla prišel do nove zakladnice. Tam, kjer so nekdaj hranili zaklade preteklosti, dragocene zgodovinske in pobožne predmete, se sedaj nahaja kraj za resnični zaklad Cerkve: Gospodova stalna navzočnost v svojem zakramentu. Gospod nam v eni od svojih prilik pripoveduje o zakladu skritem na njivi. Tisti, ki ga je našel, je prodal vse, kar je imel, da je lahko kupil njivo, saj skriti zaklad presega vsako drugo vrednost. Skriti zaklad, dobrina nad vsako drugo dobrino, je Božje kraljestvo, je Jezus, kraljestvo, ki ga on pooseblja. V sveti hostiji, v tem resničnem zakladu, je On navzoč in nam vedno dostopen. Samo v češčenju te njegove navzočnosti se naučimo prijemati ga na pravilen način, naučimo se obhajati, naučimo se notranje obhajati sveto evharistijo.« (Altötting , Pridiga, 11. september 2006)

Sredini katehezi o sv. Pavlu in sv. Bonifaciju: Kaj pomeni pustiti vse, da bi našel resnični zaklad
»Ko je Pavel na poti v Damask srečal Vstalega, je bil zrel mož: neoporečen v pravičnosti, kakor jo predpisuje postava (prim. Flp 3,6), prekašal je mnoge svoje vrstnike v spoštovanju Mojzesovih predpisov in z največjo vnemo se je zavzemal za izročila očetov (prim. Gal 1,14). Razsvetljenje pred Damaskom je popolnoma spremenilo njegovo življenje: vse zasluge, ki jih je bil pridobil v svoji brezhibni verski karieri, je začenjal imeti za »nesnago« ob veličini spoznanja Jezusa Kristusa (prim. Flp 3,8). Pismo Filipljanom nam daje ganljivo pričevanje o Pavlovem prehodu od pravičnosti, ki ima svoj temelj v postavi in si jo človek pridobi s spoštovanjem predpisanih del, k pravičnosti, ki je utemeljena v veri v Kristusa. Doumel je, da je vse tisto, kar je do sedaj imel za dobiček, bilo v resnici pred Bogom izguba. Zato je sklenil, da vse svoje življenje izroči Jezusu Kristusu (prim. Flp 3,7). Skriti zaklad na njivi in dragoceni biser, za nakup katerih je vredno vložiti vse drugo, niso bila več dela postave, marveč Jezus Kristus, njegov Gospod« (Benedikt XVI. o apostolu Pavlu v sredo, 19. novembra 2008).

»Pogumno Bonifacijevo pričevanje je vabilo vsem nam, da v svojem življenju sprejmemo Božjo Besedo kot temeljno oporno, da strastno ljubimo Cerkev, da se čutimo soodgovorne za njeno prihodnost, da si prizadevamo za njeno edinost okrog Petrovega naslednika. Obenem nas spominja, da krščanstvo, s tem ko spodbuja širjenje kulture, pospešuje človekov napredek. Od nas je torej odvisno, ali bomo dorasli tako dragoceni dediščini in jo bomo znali narediti rodovitno v korist prihodnjih rodov.

Vedno me navduši njegova izjemna gorečnost za evangelij. Pri štiridesetih letih odide iz lepega in plodnega meniškega življenja, da bi oznanjal evangelij preprostim, barbarom; pri osemdesetih gre znova v pokrajino, kjer sluti svoje mučeništvo. Ko primerjamo njegovo živo vero, njegovo gorečnost za evangelij z našo pogosto tako mlačno in birokratsko vero, vidimo, kaj nam je treba storiti in kako obnoviti svojo vero, da bi dali svojemu času v dar dragoceni biser evangelija« (Benedikt XVI. o sv. Bonifaciju 11. 3. 2009).

V Sulmoni je mlade opogumil z besedami:
»Bogati mladenič iz evangelija, je potem, ko mu je Jezus predlagal, da pusti vse in hodi za njim, odšel žalosten, saj je bil preveč navezan na svoje bogastvo (prim. Mt 19,22). Medtem ko iz vaših obrazov razberem veselje! Tudi to je znamenje, da ste kristjani, saj vam Jezus veliko pomeni, čeprav je naporno,  je vredno hoditi za njim. Verjeli ste, da je Bog dragoceni zaklad, ki daje vrednost vsemu ostalemu: družini, študiju, delu, človeški ljubezni... življenju samemu. Razumeli ste, da vam Bog nič ne vzame, temveč vam da stokratno ter hkrati večno življenje. Bog je namreč neizmerna ljubezen, edini, ki nasiti naše srce.« ( Sulmona, Govor mladim, 4. julij 2010

Angelus, 24. julij 2011
Današnje bogoslužje nam v berilu iz Stare zaveze predstavi lik kralja Salomona, Davidovega sina in njegovega naslednika. Predstavi nam ga na začetku njegovega kraljevanja, ko je bil še zelo mlad. Sprejel je namreč zelo zahtevno nalogo, tako je s tem velika odgovornost otežila ramena mladega vladarja. Najprej je daroval Bogu slovesno daritev, 'tisoč žgalnih daritev', pravi Sveto pismo. Nato se mu je v nočnem videnju prikazal Gospod in mu obljubil, da mu bo izpolnil vse, kar ga bo prosil v molitvi. Tu se vidi veličina Salomonove duše. Ni prosil za dolgo življenje, niti za bogastvo in ne za smrt svojih sovražnikov, temveč je rekel Gospodu: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« (1Kr 3,9). Gospod ga je uslišal tako, da je Salomon zaradi modrosti in pravičnih sodb postal znan po vsem svetu.

On je torej prosil Boga, naj mu da 'poslušno srce'. Kaj torej pomeni ta izraz? Vemo, da v Svetem pismu srce ne pomeni samo telesnega dela, ampak pomeni tudi središče človekove osebe, kjer so navzoči njegovi nameni in sodbe. Lahko bi rekli: vest. 'Poslušno srce' je torej vest, ki zna poslušati, ki je občutljiva za glas resnice ter je zaradi tega sposobna razločevati med dobrim in zlim. V Salomonovem primeru je razlog za prošnjo odgovornost voditi izraelski narod, to ljudstvo, ki si ga je Bog izbral, da bi svetu razodel svoj načrt zveličanja. Zato se mora izraelski kralj truditi, da bo vedno v soglasju z Bogom in bo v poslušanju Njegove besede vodil ljudstvo po Gospodovih poteh, po poti pravičnosti in miru. Salomonov zgled je namenjen vsakemu človeku. Vsak izmed nas ima vest, ker je v nekem smislu kralj, da izvaja svoje človeško dostojanstvo z delovanjem po pravilno oblikovani vesti tako, da dela dobro in se izogiba zla. Moralna vest predpostavlja sposobnost prisluhniti glasu resnice ter biti poslušni njenim navodilom. Osebe, ki so bile poklicane, da vladajo, imajo zato še večjo odgovornost in imajo zato, kakor nas uči Salomon, še večjo potrebo po Božji pomoči. Toda vsak ima v svoji konkretni situaciji svoj del, ki ga mora storiti. Napačna miselnost nas navaja, da prosimo Boga za stvari in ugodne pogoje. V resnici pa je kvaliteta našega življenja in življenja družbe odvisna od pravilno oblikovane vesti vsakega, od sposobnosti vsakega in vseh prepoznati dobro in ga ločiti od zla ter od tega, če si pri tem potrpežljivo pomagamo.

Prosimo za pomoč Devico Marijo, sedež Modrosti. Njeno srce je popolnoma poslušno Gospodu. Čeprav je bila ponižna in preprosta, je Marija v Božjih očeh kraljica. Kot takšno jo mi tudi častimo. Sveta Devica, pomagaj nam z Božjo milostjo oblikovati vest, da bo vedno bolj odprta za resnico in občutljiva za pravičnost ter bomo tako služili Božjemu kraljestvu.«








All the contents on this site are copyrighted ©.