Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Marije Magdalene

Kateheza, 11. april 2007
O pomenu velike noči
V dneh po veliki noči nas bogoslužje spominja na različna srečanja, ki jih je Jezus imel po svojem vstajenju: z Marijo Magdaleno in drugimi ženami, ki so šle zgodaj zjutraj k grobu… Evangelist Janez pripoveduje, da sta Peter in on sam, potem ko sta slišala novico od Marije Magdalene, tekla, skoraj tekmovala proti grobu. Cerkveni očetje so videli v tem njunem hitrem podvizanju do praznega groba spodbudo, da je med verniki edino dovoljeno tekmovanje, iskanje Kristusa. In kaj naj rečemo o Mariji Magdaleni? Jokajoč ostane ob praznem grobu z edino željo, da bi zvedela, kam so odnesli Učitelja. Najde ga in ga prepozna, ko jo On pokliče po imenu. Tudi mi, če iščemo Gospoda s preprostim in iskrenim srcem, ga bomo srečali, še več, On sam nam bo prišel naproti in se bo nam dal spoznati, nas bo poklical po imenu in bomo lahko vstopili v intimnost njegove ljubezni.

Gospod je rekel Mariji Magdaleni: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu« (Jn 20,17). To kar je Jezus rekel nas preseneti, še posebej, če to primerjamo s tem, kar je rekel nevernemu Tomažu. Tam, v dvorani zadnje večerje je bil Vstali sam, ki je apostolu pokazal roke in stran, da bi se jih ta dotaknil in bil po tem gotov, da je to res On (prim. Jn 20, 27). Dejansko si ta dogodka ne nasprotujeta. Nasprotno, po enem razumemo drugega. Marija Magdalena bi namreč rada imela svojega Učitelja, kot je bil prej, s tem, da bi ostal križ dramatičen dogodek, ki ga je potrebno pozabiti. Sedaj ni več prostora za čisto človeški odnos z Vstalim. Da ga lahko srečamo, se ni potrebno vrniti nazaj, temveč na nov način vzpostaviti odnos z Njim, kajti potrebno je iti naprej!

Dragi bratje in sestre, tudi mi, kakor Marija Magdalena, Tomaž in drugi apostoli smo poklicani biti priče Kristusove smrti in vstajenja. Te velike novice ne moremo zadržati zase. Sporočiti jo moramo vsemu svetu: »Videli smo Gospoda« (Jn 20,25).

Urbi et Orbi, 8. april 2012
Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta! 'Surrexit Christus, spes mea' – Vstal je Kristus, upanje moje (Velikonočna slednica).

Vse vas naj doseže radostni glas Cerkve z besedami, ki jih starodavna himna postavlja na ustnice Marije Magdalene, ki je prva srečala vstalega Jezusa na velikonočno jutro. Tekla je k drugim apostolom in jim brez sape oznanila: 'Gospoda sem videla!' (Jn 20,18). Tudi mi, ki smo prehodili puščavo posta in boleče dneve trpljenja, dajmo danes prostor zmagovitemu vzkliku: 'Vstal je! Resnično je vstal!'

Vsak kristjan podoživlja izkustvo Marije Magdalene. Gre za srečanje, ki spremeni življenje: srečanje z enkratnim človekom, po katerem lahko izkusimo vso dobroto in resničnost Boga, ki nas osvobaja od zla ne le površinsko, za hip, ampak nas rešuje od njega korenito, ozdravlja nas povsem in nam vrača naše dostojanstvo. Zato Magdalena imenuje Jezusa 'moje upanje': ker ji je on dal prerojenje, novo prihodnost, dobro življenje, osvobojeno zla. 'Kristus, upanje moje' pomeni, da vsako moje hrepenenje po dobrem najde v njem resnično možnost; z njim lahko upam, da bo moje življenje dobro, polno in večno, ker je Bog sam postal bližnji, tako da je celo vstopil v našo človeškost.

Toda Marija iz Magdale je, kot drugi učenci, morala videti Jezusa zavrženega od voditeljev ljudstva, ujetega, bičanega, obsojenega na smrt in križanega. Neznosno mora biti, videti poosebljeno Dobroto, kako je podvržena človeški zlobi, kako Resnico zasmehuje laž, kako Usmiljenje zmerja maščevalnost. Z Jezusovo smrtjo je na videz propadlo upanje vseh tistih, ki so mu zaupali. In glej, ob zarji dneva po soboti so našli prazen grob. Jezus se prikaže Magdaleni, drugim ženam, učencem. Vera se znova rodi še bolj živa in močnejša kot kdajkoli, zdaj je nepremagljiva, ker temelji na odločilnem izkustvu:
'Smrt in življenje sta se borila
v prečudnem dvoboju.
Gospod življenja je umrl
zdaj kraljuje živ.'

 Znamenja vstajenja potrjujejo zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom,usmiljenja nad maščevalnostjo:
'Grob Kristusa živega
in slavo sem videla Kristusa vstalega
angelske priče
prtič in povoje.'

Angelus, 22. julij 2012
Božja beseda današnje nedelje nam predstavi eno od temeljnih in vedno privlačnih tem Svetega pisma; spomni nas namreč, da je Bog Pastir človeštva. To pomeni, da želi Bog za nas življenje, nas želi voditi na dobre pašnike, kjer se lahko nahranimo in odpočijemo. Ne želi namreč, da se izgubimo in umremo, ampak da na naši poti pridemo do cilja, ki je polnost življenja. Med 'izgubljenimi ovcami', ki jih je Jezus pripeljal na varno, je tudi žena, po imenu Marija, doma iz vasi Magdala ob Galilejskem jezeru, ki jo zaradi tega imenujemo Magdalena. Na koledarju Cerkve je namreč 22. julija njen bogoslužni spomin. Evangelist Luka pravi, da je Jezus iz nje izgnal sedem demonov (prim. Lk 8,2), jo rešil popolnega zasužnjenja hudega duha. V čem je torej to temeljito ozdravljenje, ki ga je Bog storil po Jezusu? V resničnem in popolnem miru, ki je sad sprave osebe v sebi in v vseh njenih odnosih, tako z Bogom, kot z drugimi ter s svetom. Dejansko hudi duh nenehno išče, da bi uničil Božje delo tako, da seje razkol v človeškem srcu, med telesom in dušo, med človekom in Bogom, v medsebojnih, družbenih in mednarodnih odnosih, kakor tudi med človekom in stvarstvom. Hudi duh seje vojno. Bog ustvarja mir. Še več, kakor pravi apostol Pavel, Kristus je 'naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl po svojem mesu steno pregrade, to je sovraštvo' (Ef 2,14). Da bi dopolnil to korenito delo sprave, je moral Jezus, Dobri Pastir, postati Jagnje, 'Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta' (Jn 1,29). Samo tako je lahko uresničil čudovito obljubo psalma, ki pravi:
'Le dobrota in milina me bosta spremljali
vse dni mojega življenja;
prebival bom v hiši Gospodovi
vse dni življenja' (Ps 23/22, 6).

Dragi prijatelji, ob teh besedah zadrhti naše srce, saj izražajo našo najglobljo željo, to, za kar smo ustvarjeni: za življenje, za večno življenje! To so besede tistega, kakor Marija Magdalena, ki je okusil Boga v svojem življenju ter pozna njegov mir.