Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 15. nedeljo med letom

Iz 55,10-11
Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji,
oplodi in stori, da zabrsti,
da dá seme sejalcu in kruh uživalcu,
takó je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha,
dokler ne stori, kar sem hotel,
in ne uspe v tem, za kar sem jo poslal.

Rim 8,18-23
Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.

Mt 13,1-23
Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa za poslušanje,  naj posluša!«

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano razumeti skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. In izpolnjuje se nad njimi Izaijeva prerokba, ki pravi:
Poslušali boste, poslušali, a nikakor ne boste razumeli,
gledali boste, gledali, a nikakor ne boste videli.
Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;
z ušesi so težko slišali
in zatisnili so si oči,
da ne bi z očmi videli,
da ne bi z ušesi slišali,
da ne bi v srcu razumeli in se ne bi spreobrnili
in da bi jih jaz ne ozdravil.
Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo. Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.«

 »Vi torej poslušajte priliko o sejalcu: K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta je tisti, ki je vsejan na pot. Na kamnita tla vsejan je tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj spotakne. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo, da ostane brez sadu. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi razume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

Razlaga cerkvenih očetov
Afraat pravi: »Njegova beseda prihaja k nam, pronica v našo duhovno prst ter povzroča prav tako duhovno rast vse do vstajenja v slavi.« Sv. Hieronim razloži: »S Kristusom je Beseda izšla iz Očeta in k njemu se bo vrnila, da spravi svet z Bogom.« Sv. Teodoret iz Kira nadaljuje: »Nasproti našemu sovraštvu se bo zoperstavila z ljubeznijo.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezik bogat prispodob iz stvarstva nam pomaga razumeti nekaj stvari glede Cerkve.« K temu sv. Hieronim doda: »In o tistih, ki so znotraj nje imenovani dobra ali slaba drevesa in sicer glede na to kakšne vrste sad prinašajo.«

Sveti Hieronim pravi: »Jezus je sedel ob morje tega sveta na način, da bi se lahko množice zbrale okoli njega«, »obrnjene proti njemu« dodaja sv. Janez Krizostom in sv. Hilarij dokonča misel: »da bi ga slišale, ko je on govoril v prilikah.« Sv. Hilarij in sv. Hieronim nadalje razlagata: »Jezus pomeša skupaj jasni nauk in zakrite prilike, da bi poslušalce to, kar razumejo, spodbudilo, da iščejo pomen tistega, kar ne razumejo.« Sveti Hieronim nadaljuje: »Ta, ki seje, sejalec, je Božji Sin, ki seje med ljudstvi Očetovo besedo.« Neznani avtor nadaljuje misel: »Zemlja ob poti je življenje po tem svetu, je pot tistih, ki poznajo vse, kar pripada temu svetu in nič, kar pripada Bogu. Beseda posejanja v tvojo notranjost bo skrbno gojena in ne bo zadušena, če boš skrbno sledil Svetemu pismu in izročilu učiteljev.« Sveti Janez Zlatousti pravi: »Jezus je te besede izrekel z namenom, da bi svoje poslušalce pritegnil k sebi, in jih spodbudil z zagotovilom, da jih bo, če se bodo obračali Nanj, ozdravil.«

Misli Benedikta XVI.
V evangeliju današnje nedelje se Jezus obrača na množico s slavno priliko o sejalcu. Odlomek je na nek način avtobiografski, prikazuje namreč izkušnjo pridiganja Jezusa samega. On se poistoveti s sejalcem, ki seje dobro seme Božje Besede, in se zaveda različnih učinkov, katere doseže glede na način sprejema oznanila. Nekateri Besedo površinsko poslušajo, ampak je ne sprejmejo; drugi jo sprejmejo takoj, toda nimajo stanovitnosti in vse izgubijo; tretje premagajo skrbi in zapeljivosti sveta; so pa tudi tisti, ki Besedo poslušajo in jo sprejmejo kot dobra zemlja. In tukaj Beseda obrodi sad v obilju.

Današnji evangelij pa vztraja tudi pri metodi Jezusovega pridiganja, kar pomeni, o uporabi prilik. »Zakaj jim govoriš v prilikah?« so ga učenci vprašali (Mt 13,10). Jezus jim odgovori tako, da napravi ločnico med njimi in množico. Učencem, torej njim, ki so se že odločili Zanj in jim o Božjem kraljestvu lahko govori odprto. Drugim pa ga mora oznanjevati v prilikah, da bi spodbudil odločitev in spreobrnjenje srca. Prilike namreč zaradi svoje narave zahtevajo nekaj truda za razlago, nagovarjajo duha, pa tudi svobodo. Sv. Janez Krizostom to takole razloži: »Jezus je te besede izrekel z namenom, da bi svoje poslušalce pritegnil k sebi, in jih spodbudil z zagotovilom, da jih bo, če se bodo obračali Nanj, ozdravil.« Resnična 'prilika' Boga je Jezus sam, njegova Oseba, ki v znamenju človeške narave istočasno skriva in razodeva božanskost. Na ta način nas Bog ne prisili verovati Vanj, ampak nas privlači k sebi z resnico in dobroto svojega utelešenega Sina: kajti ljubezen vedno spoštuje svobodo. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo po njenem zgledu 'dobra zemlja', kjer bo lahko seme Besede obrodilo veliko sadov.