Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 14. nedeljo med letom

Zah 9,9-10
Močno se raduj, hči sionska,
vriskaj od veselja, hči jeruzalemska!
Glej, tvoj kralj prihaja k tebi,
pravičen je in zmagoslaven,
krotak in na osličku jezdi,
na žrebetu oslice.
Uničil bo vozove v Efrájimu
in konje v Jeruzalemu,
uničil bo bojne loke
in narodom bo oznanil mir.
Njegova oblast bo od morja do morja,
od veletoka do kraja zemlje.

Rim 8,9.11-13
Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli.

Mt 11,25-30
Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Avguštin pravi: »Vse stvarstvo je izraženo z dvema besedama: nebo in zemlja.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Arijanci imajo v tem odlomku za dokaz Sinove podrejenosti Očetu stavek, ko se Kristus zahvaljuje Očetu. Apostolsko izročilo pa na to njihovo trditev odgovarja, da nič ne more preprečiti Sinu, ki je istega bistva z Očetom, hvaliti in slaviti ga s tem, da odreši svet, ki je pod njim.« Origen pravi: »V tem odlomku Sin slavi Očeta, ki je že predvidel, da bo Beseda prešla od judov k poganom.« Teodor iz Erakleje pa pravi: »Jezus je imenoval modre: pismouke in farizeje, čeprav oni nimajo v posesti modrosti, ampak nekaj, kar je podobno modrosti, zaradi zvitosti njihovih besed. Ribiče ,nevajene zla, pa je imenoval otročiče, katerim lahko razodene svojo Besedo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Mi lahko spoznamo Očeta, ker poznamo Sina.« Sveti Ciril iz Aleksandrije in sv. Janez Krizostom to bolj podrobno razložita: »Samo Oče pozna Sina in samo božanski Sin pozna večnega Gospoda, iz katerega je bil rojen. Samo Sveti Duh, ki je Bog, lahko razume Božje globine, ker je soudeležen pri Očetu in Sinu.« Sveti Avguštin se sprašuje: »Kaj se naučimo od njega, katerega jarem nosimo? Globoko koplji, pojdi v globino, odpri svoje srce karitativni ljubezni, pripravi temelj ponižnosti.« Neznani avtor k temu dodaja: »To je breme, ki spodbuja in daje moč tistemu, ki ga prenaša. Ne podpiramo namreč mi milosti, temveč je milost, ki nas podpira.«

Misli Benedikta XVI.
»Vstal sem in sem še vedno in zmeraj s teboj.« Te besede nas vabijo, da se zazremo v vstalega Kristusa in pustimo, da njihov glas odmeva v našem srcu. S svojo odrešilno žrtvijo nas je Jezus iz Nazareta napravil za Božje posinovljene otroke, tako da se moremo zdaj tudi mi vključiti v skrivnostni razgovor med njim in Očetom. Na misel nam prihaja, kako je nekega dne rekel svojim poslušalcem: »Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,27). S tega vidika razumevamo, da trditev, ki jo danes vstali Jezus naslavlja na Očeta: »Še vedno in zmeraj sem s teboj«, kot v odsevu zadeva tudi nas, »otroke Boga, sodediče s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17).

Jezus vsem obljublja okrepčilo, a postavlja pogoj: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« Kaj je ta jarem, ki namesto da bi oteževal, olajšuje, in namesto da bi tlačil, dviguje? Kristusov jarem je postava ljubezni, je njegova zapoved, ki jo je zapustil svojim učencem. Resnično zdravilo za rane človeštva, bodisi materialne, kot sta lakota in nepravičnost, bodisi psihološke in moralne, je življenjsko pravilo, utemeljeno na bratski ljubezni, ki ima svoj izvir v Božji ljubezni. Zato je treba zapustiti pot prevzetnosti in nasilja, ki se jo poslužuje za doseganje položajev vedno večje moči in uspeha za vsako ceno. Tudi v odnosu do okolja je treba opustiti agresivnost in sprejeti pametno 'krotkost'. Predvsem pa v človeških, medosebnih in družbenih odnosih, je pravilo spoštovanja in nenasilja, torej moč resnice proti vsakemu nasilju, tisto, kar lahko zagotovi prihodnost, vredno človeka.