Msgr. Stanislav Zore: Kaj smo pripravljeni položiti na oltar zvestobe?

LJUBLJANA (petek, 7. julij 2017, RV) – »Dragi bratje in sestre, zbrali smo se v ljubljanski stolnici, da bi se Bogu zahvalili za konec oboroženih spopadov leta '91, ko je orožje utihnilo in se je začela uresničevati samostojnost naše države Republike Slovenije in potem tudi v polnosti zaživela, ko je zadnji vojak jugoslovanske armade odšel z ozemlja naše države. Za tisti mir, ki je nastal pred 26. leti v naši državi, želimo v tej sveti daritvi dati zahvalo Bogu. Kajti mir je na koncu koncev vedno Božji dar. Mi ljudje ga nismo sposobni ustvarjati. Mi smo sposobni o njem govoriti, mi smo ga sposobni živeti, uživati. Ustvariti ga, nas pa presega. Za to, naj bo Gospod v tej daritvi zahvaljen.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore uvedel v sveto mašo, ki jo je daroval ob 26. letnici zaključka oboroženih spopadov v vojni za Slovenijo. Po sveti maši je bila komemoracija. Govornica je bila Mojca Škrinjar.

Uvod

Pridiga

Nagovor Mojce Škrinjar, podpredsednice Združenja VSO
Šestindvajset let mladega življenja, ki se je rodilo po koncu oboroženih spopadov v slovenski osamosvojitveni vojni in se oblikovalo v novi državi, je danes tu, v polnem zamahu. Človek se je rodil, se razvil in izobrazil,  se zaposlil in si ustvaril družino, v svobodi polno uživa in ustvarja.

Kljub temu je tu kanček grenkobe. Državo temu mlademu človeku tiho in po malem, a vztrajno grizejo tisti, ki so ji že od začetka nasprotovali. Grizejo jo z neznansko bančno luknjo, v kateri so poniknile tajkunske zgodbe, kriminalno pranje denarja, črni fondi vzporedne mafijske države, oropano zdravstvo, ugrizi, napolnjeni s strupom, ki poraja  strah, ali bo sploh še denar za pokojnine in  normalno zdravstveno zavarovanje, ali bomo sploh še varni v svetovnem kotlu migracij, in končno strah, ali bo naša država še ozemeljsko taka, kot smo si jo želeli in se zanjo borili.

Ne vemo čisto dobro, ali mladi razumejo to vztrajno rušenje. Od samega začetka, takoj po padcu Demosove vlade, se je začelo tiho omalovaževati nastanek naše države, opisi epskega upora Slovencev proti skorumpirani in kruti komunistični Jugoslaviji in uspešne vojne za Slovenijo, so se le še mrmrajoč pospravili na zadnje strani učbenikov v junijske dni šolskega leta, ko so misli vseh že povsod drugod. Danes, ko praznujemo začetek miru v Sloveniji,  maturanti zaključujejo spomladanski del mature, zrelostnega izpita. Vprašanje je, koliko časa, premisleka in zrelosti so namenili temeljni zgodovinski temi, ki bi morala biti vodilna v zgodovinskih učbenikih.

Šola, čeprav prva odgovorna za izobrazbo  mladih, le ni edina. Veseli smo lahko zavednih učiteljev in  staršev, ki jim je domovina vrednota in veseli smo, da moralna avtoriteta, cerkev, podpira in neguje to vrednoto. Tu je velika vloga kristjanov vseh starosti, ki v duhu božjega nauka živijo in učijo zapoved o spoštovanju očeta in matere, kar pomeni tudi spoštovanje rodu in domovine. Država je okvir za domovino, ljubezen pa temeljni postulat, ki domovino omogoča. Kristus nam je naročil ljubiti se med seboj, ker je to edina stvar, ki bo človeštvu in tudi naši državi omogočila preživeti. Domovina je polna ljubezni in država je prazna brez domovine.

V resnici šteje le energija, ki jo vložimo v neko stvar. Če ta energija izvira iz zla, pohlepa in egoizma, ni prihodnosti. Krščanske vrednote, na katerih je zrastla Evropa in Slovenija, bi morale biti kruh vsakega državljana, pa naj bo to kristjan, človek druge veroizpovedi ali ateist, ker so univerzalne in jih ne more zanikati noben človek, ki želi drugemu, kar želi sebi.

Na današnji dan naj se spomnimo vseh tistih, ki so umrli za našo domovino,  tistih, ki so jih najbolj pogrešali, njihovih družin, in jim izražamo naše globoko spoštovanje in hvaležnost. Spomnimo se tudi vseh tistih, ki so trpeli v vseh totalitarizmih, da bi omogočili nastanek svobodne družbe in uspešne države. Najlaže je skrbeti zgolj zase, ti ljudje pa so izbrali Kristusovo pot in njegovo zgled žrtve za druge. Priborili so nam življenje v lastni državi in  verjamem, da so danes v duhu z nami, opazujoč nas iz večnosti. Na nas je sedaj, da odigramo svoj del in ostanemo dejavni državljani in kristjani, ki se nenehno bojujemo za svojo drago državo in družbo medsebojnega spoštovanja in ljubezni.