Sveti oče: Evharistija – živ spomin na Božjo ljubezen in zakrament enosti

RIM (ponedeljek, 19. junij 2017, RV) – »Na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi se večkrat vrne tema spominjanja: 'Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, vodil … Glej, da ne pozabiš na Gospoda, ki te je v puščavi hranil z mano …' (glej 5 Mz 8,2.14.16) – tako je Mojzes rekel ljudstvu. 'To delajte v moj spomin' (1 Kor 11,24) – Jezus pravi nam. 'Spominjaj se Jezusa Kristusa' (2 Tim 2,8) – pa Pavel reče svojemu učencu. 'Živi kruh, ki je prišel iz nebes' (Jn 6,51) je zakrament spominjanja, ki nas na stvaren in otipljiv način spominja na zgodbo Božje ljubezni do nas.«

Papež Frančišek je v nedeljo zvečer, na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, na trgu sv. Janeza v Lateranu daroval sveto mašo. Po koncu le-te je sledila tradicionalna procesija do bazilike sv. Marije Velike, kjer se je slovesnost sklenila z blagoslovom z Najsvetejšim. Med homilijo je papež opozoril na pomen spominjanja:

'Spominjati se' je za vero bistveno – kakor voda za rastlino
»Spominjaj se, Božja Beseda danes pravi vsakomur med nami.« Iz spomina na Božja dela je ljudstvo črpalo moč za pot v puščavi; v spominu na vse, kar je Gospod storil za nas, je utemeljena naša osebna zgodovina zveličanja. Spominjati se je za vero bistveno, kakor voda za rastlino: kakor rastlina ne more ostati pri življenju in obroditi sadu brez vode, tako je z vero, če se ne odžeja v spominu na vse, kar je Gospod storil za nas: »Spominjaj se Jezusa Kristusa.«

Nenasitni smo novosti, a revni v spominih
Spominjaj se. Spominjanje je pomembno, ker nam omogoča ostati v ljubezni, zapomniti si, to je nositi v srcu, ne pozabiti, kdo nas ljubi in koga smo poklicani ljubiti. Pa vendar je ta edinstvena sposobnost, ki nam jo je dal Gospod, danes precej oslabljena. V mrzlici, v katero smo pogreznjeni, se zdi, da številne osebe in številna dejstva spolzijo mimo nas. Strani obračamo v naglici, nenasitni smo novosti, a revni v spominih. Tako, v zapravljanju spominov in življenju v trenutku, tvegamo, da ostanemo na površju, v toku stvari, ki se dogajajo, ne da bi se spustili v globine, brez tistega bogastva, ki nas spominja, kdo smo in kam gremo. Tedaj zunanje življenje postane razdrobljeno, notranje pa nepremično.

Evharistija – živ in tolažilen spomin na Božjo ljubezen
»A današnji praznik nas spominja, da nam Gospod v razdrobljenosti življenja prihaja naproti z ljubečo krhkostjo, ki je evharistija. V Kruhu življenja Gospod prihaja k nam tako, da postane ponižna hrana, ki z ljubeznijo ozdravlja naš spomin, obolel za mrzlico. Kajti evharistija je memorial Božje ljubezni.« Tam se spominja njegovega trpljenja, Božje ljubezni do nas, ki je naša moč in podpora na naši poti. Zato nam evharistični memorial stori veliko dobrega, ker ne gre za neko abstraktno, hladno in priučeno spominjanje, temveč za živ in tolažilen spomin na Božjo ljubezen. Anamnetično in mimetično spominjanje. V evharistiji je ves okus Jezusovih besed in dejanj, okus njegove velike noči, dišava njegovega Duha. Ko jo prejmemo, se v naše srce vtisne gotovost o njegovi ljubezni do nas: »Medtem ko to pravim, mislim posebej na vas, otroci, ki ste pred kratkim prejeli prvo obhajilo in ste v velikem številu prisotni tukaj.«

Hvaležno, svobodno in potrpežljivo spominjanje – evharistija nas opogumlja
Evharistija tako v nas oblikuje hvaležno spominjanje, ker se prepoznamo kot ljubljeni otroci, ki jih Oče nasiti; svobodno spominjanje, saj Jezusova ljubezen in odpuščanje ozdravita rane preteklosti ter pomirita spomin na doživete in zadane žalitve; potrpežljivo spominjanje, kajti v tegobah vemo, da Jezusov Duh ostaja v nas. Evharistija nas opogumlja: tudi na najtežje prehodni poti nismo sami, Gospod ne pozabi na nas in vsakič, ko pridemo k Njemu, nas okrepča z ljubeznijo.

Ker je en kruh, smo mnogi eno telo
Evharistija nas tudi spominja, da nismo posamezniki, temveč telo. Kakor je ljudstvo v puščavi nabiralo mano, ki je padla z neba, in jo delilo v družini (glej 2 Mz 16), tako nas Jezus, Kruh iz nebes, skliče, da bi ga prejeli, da bi ga prejeli skupaj ter si ga med seboj delili. »Evharistija ni zakrament 'zame', je zakrament mnogih, ki oblikujejo eno samo telo, sveto ljudstvo, zvesto Bogu.« Na to nas je spomnil sveti Pavel: »Ker je en kruh, smo mnogi eno telo, vsi smo namreč deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Evharistija je zakrament enosti. Kdor jo sprejme, ne more ne biti ustvarjalec enosti, saj se gradnja enosti porodi v njem, v njegovi »duhovni DNK«.

Ta kruh enosti naj nas ozdravi ambicije, da bi prevladali nad drugimi, lakomnosti, da bi nakopičili zase, podžiganja nasprotovanj in širjenja kritik; vzbudi naj radost, da bi se ljubili brez rivalstva, zavisti in obrekljivih govoric: »In sedaj, ko živimo evharistijo, počastimo in se zahvalimo Gospodu za ta najvišji dar: živ spomin na njegovo ljubezen, ki iz nas oblikuje eno samo telo in nas vodi k enosti.«