2017-06-14 13:42:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi


Duhovne misli za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Cornillonski, ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu.

»Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Cornillonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje, ki se je potem večkrat ponovilo med njenim češčenjem Najsvetejšega. V videnju je opazila luno v njenem polnem sijaju, a s temno črto, ki jo je prečkala po sredini. Gospod ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je predstavljala življenje Cerkve na svetu, temna črta pa odsotnost bogoslužnega praznika, v katerem bi lahko verniki častili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali v krepostih in zadoščevali za žalitve najsvetejšemu Zakramentu. Julijana je bila naprošena, naj si učinkovito prizadeva za uvedbo tega praznika. Okrog dvajset let je ohranila v tajnosti to razodetje, ki ji je srce napolnjevalo z veseljem

Prav lieški škof Robert de Thourotte, ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega Rešnjega Telesa v svoji škofiji. Sledili so mu drugi škofje in praznik uvedli na območjih, ki so bila zaupana njihovi pastirski skrbi.

Za praznik sv. Rešnjega telesa se je navdušil tudi Jakob Pantaleon, ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon v Liegeu. Prav on je, ko je postal papež z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na četrtek po binkoštih slovesni praznik sv. Rešnjega telesa kot zapovedani praznik za vesoljno Cerkev.

Sam papež je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik sv. Rešnjega telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega čudeža, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so nekega duhovnika obšli veliki dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v evharističnem zakramentu. Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje naša vera. Urban IV. je naprosil sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi besedila za bogoslužje tega velikega praznika. Cerkev jih še danes uporablja. Ob teh besedilih zazvenijo strune srca, da se izrazi slava in hvaležnost do najsvetejšega Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji priznava živo in resnično navzočnost Jezusa, njegovo žrtev ljubezni, ki nam prinaša spravo z Očetom in nam daje odrešenje.

Čeprav se je po smrti Ubrana IV. obhajanje praznika sv. Rešnjega telesa omejilo, ga je papež Janez XXII. leta 1317 obnovil za vso Cerkev. Odtlej se je praznik čudovito razvijal in je še vedno zelo cenjen med krščanskim ljudstvom.

Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava »evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V molitvi prosim, da bi se ta evharistična »pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah.

Dragi prijatelji! Zvestoba srečevanju z evharističnim Kristusom pri nedeljski sveti maši je bistvena za pot vere, skušajmo pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda, navzočega v tabernaklju! Ko v adoraciji gledamo posvečeno hostijo, se srečujemo z darom Božje ljubezni, se srečujemo z Jezusovim trpljenjem in križem, pa tudi z njegovim vstajenjem. Prav prek našega gledanja v adoraciji nas Gospod priteguje k sebi, v svojo skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja kruh in vino (prim. Benedikt XVI., Homilija na praznik sv. Rešnjega telesa, 15. junija 2006). Z besedami evharistične pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem Zakramentu: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«

Homilija, četrtek, 23. junij 2011, sv. Janez Lateranski
Ko Jezus pri zadnji večerji reče: To je moje telo, ki se daje za vas, to je moja kri, ki se preliva za vas, s tem že napove Kalvarijo. Iz ljubezni sprejme vso trpljenje, skupaj z vso bolečino in nasiljem, vse do smrti na križu. Ko ga na ta način sprejme, ga spremeni v dejanje darovanja. To je sprememba, ki jo svet najbolj potrebuje, kajti odrešuje ga od znotraj, odpira ga k razsežnostim Božjega kraljestva. Bog želi to prenovo sveta uresničiti preko iste poti, ki jo je prehodil Kristus, gre za pot, ki je Kristus sam. Ne obstajajo bližnjice, ampak gre vse preko ponižne in potrpežljive logike pšeničnega zrna, ki se razlomi, da bi dalo življenje, logike vere, ki prestavlja gore z blago silo Boga. Bog želi prenavljati človeštvo, zgodovino in vesolje preko evharistije. Po posvečenima kruhu in vinu, v katerima sta resnično prisotna njegova Telo in Kri, Kristus spreminja nas, dela nas sebi podobne: vključuje nas v svoje odrešenjsko delo, dela nas sposobne živeti po njegovi lastni logiki darovanja, kot pšenična zrna, združena z Njim in v Njem. Tako se v brazdah zgodovine sejeta in zorita edinost in mir, ki sta cilj, h katerima težimo po Božjem načrtu. Brez iluzij, brez utopičnih ideologij hodimo po ulicah sveta in v sebi nosimo Gospodovo Telo kot Devica Marija v skrivnosti obiskanja Elizabete. S ponižnim zavedanjem, da smo preprosta pšenična zrna, negujmo trdno gotovost, da je Božja ljubezen, učlovečena v Kristusu, močnejša od zla, nasilja in smrti.

Evharistija izraža ravno to, da je sprememba kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri sad Kristusovega darovanja samega sebe, je dar ljubezni, ki je močnejša od smrti, dar Božje ljubezni, ki ga je obudila od mrtvih. Vse izhaja od Boga, iz njegove vsemogočne ene in trinitarične ljubezni, učlovečene v Jezusu. V to ljubezen je potopljeno Kristusovo srce, kajti on ve zahvaljevati se in hvaliti Boga tudi v trenutku izdaje in nasilja, in na ta način spreminja stvari, osebe in svet. Ta preobrazba je mogoča zaradi občestva, ki je močnejše od ločitve, zaradi občestva samega Boga, saj se edino občestvo prenaša v sveti evharistiji: od Boga, preko Jezusa, do nas.

Evharistija nas s tem, ko nas povezuje s Kristusom, hkrati odpira za druge in nas osvobaja egocentričnosti. Iz evharistije torej izvira tudi globok smisel družbene prisotnosti Cerkve. Kdor v hostiji prepozna Jezusa, ga prepozna tudi v bratu, ki trpi, ki je lačen in žejen, ki je tujec, nag, bolan, zapornik; pozoren je na vsako osebo, na konkreten način se trudi za vse tiste, ki so v potrebi. Iz Kristusove daritve ljubezni, izhaja naša posebna odgovornost kot kristjanov v izgradnji solidarne, pravične in bratske družbe. Krščanstvo si mora še posebej tem času prizadevati, da se enost ne bo gradila brez Boga, brez prave ljubezni, sicer bi pustila prostor za zmešnjavo, individualizem, nadvlado vseh nad vsemi. Evangelij namreč vedno meri na edinost človeške družine, ki ni postavljena od zunaj, ampak izhaja iz medsebojne odgovornosti, da se prepoznamo kot člani enega telesa, Kristusovega telesa. Kajti iz oltarnega zakramenta smo se naučili in se učimo, da podelitev, ljubezen, pomeni pot resnične pravičnosti.








All the contents on this site are copyrighted ©.