2017-06-12 13:48:00

Papež Frančišek med jutranjo homilijo: Tolažba potrebuje drugost


VATIKAN (ponedeljek, 12. junij 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma svete Marte, govoril o Božji tolažbi. Tolažba je Božji dar in je v službi drugim. Nihče ne more tolažiti samega sebe, kajti na zadnje bo sebe gledal v ogledalu. Da bi doživeli tolažbo je potrebno odprto srce, srce ubogih v duhu.

Nihče ne more tolažiti samega sebe
Sveti oče je homilijo oprl na berilo iz Drugega pisma Korinčanom, ki se je bralo med današnjim bogoslužjem in kjer apostol Pavel govori o tolažbi. Njena prva značilnost je po papeževih besedah to, da ni avtonomna, ni neodvisna: »Izkušnja tolažbe, ki je duhovna izkušnja, vedno potrebuje drugost, da bi bila polna. Nihče ne more tolažiti samega sebe, nihče. Kdor to poskuša, se bo na koncu gledal v zrcalo, hotel bo zamaskirati samega sebe, se kazati. Tolaži se z zaprtimi stvarmi, ki ne dopuščajo rasti. Zrak, ki ga diha, je narcistični zrak avtoreferencialnosti. To je zamaskirana tolažba, ki ne dopušča rasti. To ni tolažba, ker je zaprta, manjka ji drugost.«

Nekateri nikoli ne dosežejo polnosti
Papež je dejal, je v evangeliju veliko takšnih ljudi. Kot primer je navedel učitelje postave, ki so polni samozadostnosti, bogatina, ki hodi z zabave na zabavo in misli, da bo tako potolažen, predvsem pa farizejevo molitev, ko pravi 'Zahvaljujem se ti, ker nisem kakor drugi'.  Gledal se je v ogledalo, gledal je lastno dušo, nališpano z ideologijami, in se zahvaljeval Gospodu. Jezus nam torej daje vedeti za to možnost, da lahko postanemo kakor ljudje, ki živijo na ta način, a nikoli ne dosežejo polnosti. Prej pridejo do skrajne nadutosti, torej do prevzetnosti.

Prehod od prejetega daru do podarjenega služenja
Tolažba, da bi bila resnična, pa potrebuje drugost, je nadaljeval sveti oče. Predvsem se prejema, kajti Bog je tisti, ki tolaži, ki daje ta dar. Resnična tolažba pa tudi zori do neke druge drugosti, do tolažbe, ki jo dajemo drugim. Tolažba je stanje prehoda od prejetega daru do podarjenega služenja. Papež je takole pojasnil: »Resnična tolažba ima to dvojno drugost: je dar in služenje. Če torej jaz dopustim, da vame vstopi Gospodova tolažba kot dar, je to zato, ker potrebujem tolažbo. Sem v potrebi. Da bi prejel tolažbo, je treba priznati, da sem je potreben. Samo tako pride Gospod, nas tolaži in nam daje poslanstvo, da tolažimo druge. Ni lahko imeti odprtega srca, da bi prijeli dar in služili – dve drugosti, ki omogočata tolažbo.«

Odprto srce je srečno srce – blagri
Imeti moramo torej odprto srce. Za odprto srce pa potrebujemo srečno srce. In ravno današnji evangelij, ki govori o blagrih, nam pove, kdo so srečni ljudje, kdo so blaženi ljudje. »Ubogi – srce se odpre z držo ubogosti, ubogega duha. Tisti, ki znajo jokati, krotki – krotkost srca. Lačni pravičnosti, ki se borijo za pravičnost. Tisti, ki so usmiljeni – v odnosu do drugih so usmiljeni. Čisti v srcu. Delavci za mir in tisti, ki so preganjani zaradi pravičnosti, zaradi ljubezni do pravičnosti. Tako se srce odpre in Gospod pride z darom tolažbe in s poslanstvom, da tolažimo druge.«

Tisti z zaprtim srcem
Nasprotno pa so zaprti tisti ljudje, ki mislijo, kako so bogati v duhu, torej samozadostneži. Tisti, ki morajo jokati zato, ker se čutijo pravični. Nasilneži, ki ne vejo, kaj je krotkost. Krivičneži, ki delajo krivico. Tisti, ki so brez usmiljenja, ki nikoli ne potrebujejo odpuščanja, ker ne čutijo potrebe, da se jim odpusti. Tisti umazanega srca. Delavci za vojne in ne za mir. In tisti, ki se jih nikoli ne kritizira ali preganja, ker jih ne zanimajo krivice storjene do drugih oseb. »Vsi ti imajo zaprto srce,« je dejal papež. »Niso srečni, ker vanje ne more vstopiti dar tolažbe, ki bi jo zatem lahko dajali drugim.«

Kaj pa moje srce?
Ob koncu homilije je papež Frančišek povabil, naj se vprašamo, kako pa je z našim srcem. Ali je odprto in zmožno prositi za dar tolažbe, da bi jo potem dajali drugim kot Gospodov dar? Spodbudil je, naj se čez dan večkrat vrnemo k temu razmišljanju in se Gospodu zahvalimo, da nas vedno hoče potolažiti. »Prosi nas samo to, naj so vrata srca vsaj malo odprta. On se bo potem že znašel in vstopil,« je sklenil sveti oče.








All the contents on this site are copyrighted ©.