Papež Frančišek: Moliti, ne da bi se utrudili, vedno hoditi naprej in podeljevati iz srca

VATIKAN (četrtek, 1. junij 2017, RV) – »Dragi kardinali, dragi bratje in sestre, iz srca vas pozdravljam ter izražam hvaležnost za vaše velikodušno prizadevanje v službi duhovnikom in njihove formacije. Iz srca se zahvaljujem kardinalu Beniaminu Stelli za njegove besede in za vse to ogromno delo, ki ga opravlja.« Tako je papež Frančišek pozdravil okoli sto udeležencev plenarnega zasedanja Kongregacije za kler, ki jih je danes dopoldne sprejel v avdienco. Plenarno zasedanje je potekalo od 30. maja do danes v novi kongregacijski dvorani Družbe Jezusove.

Vesel sem, da se lahko z vami pogovorim o velikem daru posvečene službe le nekaj mesecev po objavi nove Ratio Fundamentalis. Ta dokument govori o celostni formaciji, sposobni vključiti vse vidike življenja in tako nakaže pot formiranja učenca misijonarja. To je po eni strani privlačna a hkrati težka pot.

Privlačnost in zahtevnost poklica
Ko sem razmišljal o teh dveh vidikih, privlačnosti klica in obvezujoči zahtevnosti, ki jo prinaša, sem bil z mislimi predvsem pri mladih duhovnikih, ki živijo veselje začete službe in hkrati začenjajo čutiti težo. Srce mladega duhovnika živi med navdušenostjo prvih projektov in nemirom pred apostolskim naporom, v katerega se začenja z določenim strahom pogrezati, kar je seveda znamenje modrosti. Globoko v sebi čuti radost in moč prejetega maziljenja, a njegova ramena začenja postopoma obremenjevati teža odgovornosti, številne pastoralne obveznosti in pričakovanja Božjega ljudstva.

Kako vse to živi mlad duhovnik? Kaj nosi v svojem srcu? Kaj potrebuje, da bodo njegove noge tekle prinašajoč veselo oznanilo evangelija in ne bodo ohromele zaradi strahov in prvih težav, in da ne bi imel in šel za skušnjavo zateči se v strogost ali pa pustiti vse in biti 'raztreščen' na vse strani?

Priznati je potrebno, da se pogosto malo površno ocenjuje mlade in se jih hitro popredalčka kot 'utekočinjeno' generacijo, brez strastnosti in idealov. Gotovo, so mladi, ki so krhki, zmedeni, v sebi razdeljeni ali okuženi s potrošniško in individualistično kulturo. Toda to nam ne more preprečiti, da priznamo mladim sposobnost odločno 'staviti' o življenju in velikodušno vstopiti v 'igro', usmeriti pogled v prihodnost ter tako postati protistrup sprijaznjenosti in obupu, ki zaznamuje našo družbo. Da, lahko so ustvarjalni in polni domišljije, pogumni pri spremembah, velikodušni, ko gre zato, da se razdajajo za druge ali za ideale solidarnosti, pravičnosti in miru. Kljub vsem omejitvam imajo v sebi vedno zaloge.

Kaj o tem pravi Božja Beseda
Vprašamo se torej lahko, kako med svojimi prezbiterji gledamo na mlade duhovnike? Predvsem se pustimo razsvetliti Božji Besedi, ki nam kaže, kako Gospod kliče mlade, jim zaupa ter jih pošilja v poslanstvo.

Kljub temu, da je bila »tiste dni Gospodova beseda redka« (1Sam 3,1), ker se je ljudstvo popačilo in ni več poslušalo Gospodovo besedo, se je Bog obrnil na mladega Samuela, malega 'tempeljskega ministranta', da bo postal prerok za ljudstvo (prim. 1Sam 3,1-10). Zatem je Gospodov pogled, ki gre onkraj vsakega videza, izbral Davida, najmlajšega med Jesejevimi sinovi in ga mazilil za izraelskega kralja (prim. 1Sam 16, 1-13). Jeremiju, ki je bil preveč zaskrbljen, da je premlad za poslanstvo, Gospod ponudi svojo očetovsko zagotovilo: »Nikar ne govôri: deček sem;… saj sem jaz s teboj« (Jer 1,7.8). Tudi iz evangelijev lahko zvemo, da Gospod izbira male, in oznanilo evangelija, zaupano učencem, ni utemeljeno na veličini človeških moči, temveč na razpoložljivosti pustiti se voditi daru Svetega Duha.

Mladim duhovnikom
To torej hočem reči mladim duhovnikom: vi ste izbrani, vi ste za Gospoda dragoceni! Bog vas gleda z nežnostjo Očeta in potem, ko je storil, da se je vaše srce zaljubilo, ne bo pustil, da se bodo opotekali vaši koraki. Pomembni ste v njegovih očeh in On vam zaupa, da boste zmogli poslanstvo, h kateremu ste bili poklicani. Kako pomembno je, da mladi duhovniki naletijo na župnike in škofe, ki jih znajo opogumljati v tej smeri, in ne, da le čakajo, ker imajo potrebo po zamenjavi ali zapolnitvi praznega mesta!

Prazna mesta in bližina
O tem bi rad spontano spregovoril o dveh stvareh. Prazna mesta. Ne zapolnite jih z ljudmi, ki jih ni poklical Gospod, nikar jih ne jemljite od kjerkoli. Dobro preverite poklicanost mladega fanta, pristnost, ali pride, da bil na varnem ali pa čuti Gospodov klic. Da bi sprejemali samo zato, ker jih potrebujemo, dragi škofje, to je hipoteka za Cerkev. Hipoteka! Drugo: ne pustite jih samih. Bližina. Škofje, bodite blizu duhovnikom, škofje, bodite blizu duhovnikom. Kolikokrat sem slišal pritoževanja duhovnikov… To sem že večkrat rekel, morda ste slišali. Neki duhovnik je rekel: »Poklical sem škofa, ni ga bilo. In tajnica je rekla, da ga ni. Zaprosil sem za sprejem.« »Za tri mesece je vse polno.« In ta duhovnik je ostal ločen od škofa. Toda, če ti škof veš, da je na seznamu, ki ti ga je pustil tajnik ali ti ga je pustila tajnica, duhovnik in ti imaš koledar poln. Še isti dan, zvečer ali dan za tem, a ne več, pokliči ga nazaj in mu povej, kako je, skupaj pretehtajta ali je nujno, ni nujno… Pomembno je, da ta duhovnik začuti, da ima očeta, očeta, ki mu je blizu. Torej bližina. Biti blizu duhovnikom. Nemogoče je voditi škofijo brez bližine. Duhovnik ne more rasti in se posvečevati brez očetovske bližine škofa.

Tri pomembne drže za mlade duhovnike
Vedno se razveselim, ko srečam mlade duhovnike, saj v njih vidim mladost Cerkve. Zato želim, z mislijo na novem Ratio, ki govori o duhovniku kot misijonarskem učencu v nenehni formaciji (prim. št. 3), poudariti predvsem za mlade duhovnike nekatere pomembne drže: moliti, ne da bi se utrudili, vedno hoditi naprej in podeljevati iz srca.

Moliti, ne da bi se utrudili
'Ribiči ljudi' smo lahko le, če mi prvi priznamo, da nas je 'ulovila' Gospodova nežnost. Naš polic se je začel takrat, ko smo zapustili zemljo našega individualizma in naših osebnih načrtov, ter smo začeli hoditi 'sveto potovanje' tako, da smo se izročili v tisto Ljubezen, ki nas je iskala v temni noči in šli za tistim Glasom, ki je vzdrhtel naše srce. Tako kot galilejski ribiči smo tudi mi zapustili naše mreže, da bi se prejeli za tiste, ki nam jih je izročil Učitelj. Če ne bomo ostali tesno povezani z Njim, naš ribolov ne bo imel uspeha. Vedno molite, vam pravim!

Med leti formacije je bil dnevni red takšen, da je bil v njem tudi potreben čas za molitev. Po tem pa ni več mogoče imeti vse tako razporejeno in organizirano, saj se vstopi v ritem pastoralnih obveznosti, ki je včasih priganjajoč. Pa vendar, ravno to, kar smo si pridobili v času semenišča, to, da smo živeli v harmoniji molitve, dela in počitka, je za nas dragocena zaloga, s katero se lahko soočimo z apostolskim naporom. Vsak dan je potrebno, da se ustavimo, postavimo v držo poslušanja Božje Besede in se tudi umirimo pred tabernakljem. Imeti pa moramo tudi skrb, da prisluhnemo svojemu telesu, ki je zelo dober zdravnik, saj nas začne opominjati, ko je utrujenost prekoračila meje. Molitev, odnos z Bogom, skrb za duhovno življenje dajo dušo služenju, in služenje, če tako rečemo, da telo duhovnemu življenju, da lahko duhovnik posvečuje samega sebe in druge v konkretnem izvajanju službe, še posebej s pridiganjem in obhajanjem zakramentov.

Vedno hoditi naprej
Vedno hoditi naprej, kajti duhovnik ni nikoli 'prišel na cilj'. Vedno ostane učenec, romar na poteh evangelija in življenja, vedno pred pragom Božje skrivnosti ter pred sveto zemljo njemu zaupanih mu oseb. Nikoli se ne bo mogel čutiti potešenega, niti ne bo mogel utišati zdrav nemir, zaradi katerega steguje roke h Gospodu in se mu pusti oblikovati ter napolniti. Zato, vedno se posodabljati in ostati odprti za Božja presenečenja! S to odprtostjo za novost so lahko mladi duhovniki ustvarjalni v evangelizaciji, z razločevanjem pristopajo k novim področjem komuniciranja, kjer srečajo obraze, zgodbe ter vprašanja oseb in pri tem razvijajo sposobnosti druženja, odnosnosti in oznanjevanja vere. Na enak način se lahko družijo 'v mreži'  z drugimi duhovniki in tako preprečijo, da bi črv sklicevanja nase zaviral poživljajočo izkušnjo občestva med duhovniki. Pomembno je namreč na vsakem področju življenja napredovanje v veri, v ljubezni in v dejavni pastoralni ljubezni, ne da bi se zaprli v lastne dosežke ali se ustavili v lasnih shemah.

Podeljevanje iz srca
In končno, podeljevanje iz srca, kajti duhovnikovo življenje ni birokratski urad, niti ne skupek verskih ali bogoslužnih praks, ki jih je potrebno opraviti. Biti duhovnik, pomeni dati vse življenje za Gospoda ter brate in tako nositi na lastnem mesu veselje in stiske ljudstva, trošiti čas in poslušanje za zdravljenje ran drugih in tako nuditi vsem Očetovo nežnost. Izhajajoč iz spomina in osebne izkušnje, ko so se udeleževali oratorija, gojili sanje in prijateljstva iz mladostniške ljubezni do Gospoda, imajo mladi duhovniki veliko priložnost, da živijo tako podelitev do otrok in mladih. Gre zato, da so sredi med njimi, in sicer ne samo kot eden od prijateljev, temveč kot tisti, ki zna iz srca z njimi podeljevati svoje življenje, prisluhniti njihovim vprašanjem in biti soudeleženi pri različnih zgodah in nezgodah njihovega življenja. Mladi ne potrebujejo izvedenca za sveto ali heroja, ki bi od zgoraj ali od zunaj odgovarjal na njihova vprašanja. Privlači jih bolj tisti, ki se zna iskreno vključiti v njihovo življenje, se jim s spoštovanjem približati in jih z ljubeznijo poslušati. Gre za to, da je srce polno strastnosti in sočutja, še zlasti do mladih.

Moliti, ne da bi se utrudili, vedno hoditi naprej in podeljevati iz srca pomeni živeti duhovniško življenje gledajoč navzgor in razmišljajoč na veliko. To ni lahka naloga, vendar pa je mogoče popolnoma zaupati v Gospoda, saj On vedno hodi po poti pred nami! Sveta Marija, ki se ni utrudila moliti, ki je hodila za svojim Sinom in je delila z njim svoje življenje vse do križa, naj nas vodi in posreduje za nas. In prosim vam, molite zame!