Papeževa kateheza: Krščansko upanje in Sveti Duh

VATIKAN (sreda, 31. maj 2017, RV) – Kateheza med današnjo redno splošno avdienco je govorila o Svetem Duhu, ki nas polni z upanjem. Papež Frančišek je dejal, da ljudje za življenje potrebujemo upanje, za upanje pa potrebujemo Svetega Duha. Pojasnil je, da bi pred prihajajočim praznikom binkošti želel govorili o odnosu, ki obstaja med krščanskim upanjem in Svetim Duhom. »Duh je veter, ki nas potiska naprej, ki nas ohranja na poti, zaradi njega se čutimo romarji in tujci, ne dovoli nam, da bi se udobno zleknili in postali sedeče ljudstvo.«

V Pismu Hebrejcem se upanje primerja s sidrom. Tej podobi pa po papeževih besedah lahko dodamo še jadro. Če sidro daje čolnu varnost in ga zasidra sredi valovitega morja, mu jadro omogoča plovbo po morju. »Upanje je zares kakor jadro. Sprejema veter Duha in ga spreminja v gonilno silo, ki potiska čoln po jezeru ali reki,« je zatrdil.

Bog upanja
Papež Frančišek je v nadaljevanju spregovoril o izrazu »Bog upanja«, ki ga najdemo v Pismu Rimljanom apostola Pavla: »Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja« (Rim 15,13).

Izraz »Bog upanja« ne pomeni samo, da je Bog predmet našega upanja, da torej upamo, da bomo nekega dne prispeli k njemu v večno življenje. Prav tako pomeni, da je Bog tisti, ki nam že sedaj daje upanje, pomaga nam, da smo veseli v upanju: veseli, da sedaj upamo, in ne samo, da upamo, da bi bili veseli. Gre za veselje ob upanju in ne za upanje na veselje. »Dokler je življenje, je upanje,« pravi ljudski pregovor. Res pa je tudi obratno, je pripomnil papež: »Dokler je upanje, je življenje. Ljudje potrebujejo upanje za življenje in potrebujejo Svetega Duha za upanje.«

Upanje pa ne razočara

Sveti Pavel pripisuje Svetemu Duhu zmožnost, da nas »napolni z upanjem«. Biti poln upanja pomeni nikoli izgubiti upanja, pomeni upati proti vsakemu upanju (glej Rim 8,16), upati tudi takrat, ko ni več nobenega človeškega razloga za upanje, kot se je to zgodilo Abrahamu, ko je Bog od njega zahteval žrtvovanje edinega sina Izaka, in kot se je to zgodilo Devici Mariji pod Jezusovim križem.

Sveti Duh omogoča to nepremagljivo upanje s tem, da nam daje notranje pričevanje, da smo Božji otroci in njegovi dediči. Kako nam On, ki nam je dal lastnega in edinorojenega Sina, ne bi dal vsake druge stvari skupaj z Njim? »Upanje pa ne razočara, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Kot je pripomnil papež, upanje ne razočara ravno zato, ker nas Sveti Duh spodbuja, da gremo vedno naprej.

Kristjan je sejalec upanja
Sveti Duh pa nam ne daje samo zmožnosti, da upamo, ampak da smo prav tako »sejalci upanja«, da smo torej tudi mi – kakor On in zahvaljujoč Njemu – »parakliti«, torej tolažniki in branilci svojih bratov. »Sejalci upanja,« je Frančišek še enkrat ponovil in dodal, da kristjan lahko seje tudi bridkosti, zmedo, a potem ni kristjan. Dober kristjan namreč seje upanje: seje olje upanja, dišave upanja in ne kisa grenkobe in obupanosti.

Blaženi kardinal Newman je v enem od svojih govorov vernikom rekel: »Poučeni s svojim lastnim trpljenjem, s svojo bolečino, s svojimi grehi, bomo imeli misli in srce izurjene za vsako delo ljubezni do tistih, ki to potrebujejo. V skladu s svojo zmožnostjo bomo tolažniki po podobi Paraklita, Tolažnika in to v vsakem smislu, ki ga ta beseda vsebuje: zagovorniki, pomočniki, prinašalci tolažbe. Naše besede in naši nasveti, naš način delovanja, naš glas, naš pogled bodo prijazni in pomirjujoči.« Papež je dodal, da predvsem revni, izključeni in neljubljeni potrebujejo nekoga, ki bo zanje postal paraklit, torej tolažnik in zaščitnik. Kakor to počne Sveti Duh za vsakega med nami, tako tudi mi moramo početi enako za ljudi, ki to potrebujejo, ki najbolj trpijo.

Sveti Duh napolnjuje tudi stvarstvo
Sveti Duh pa ne daje upanja samo v človeška srca, ampak tudi v celotno stvarstvo. Apostol Pavel pravi, da je stvarstvo v gorečem pričakovanju usmerjeno v svobodo ter vzdihuje in trpi porodne bolečine (glej Rim 8,20-22). Frančišek je pri tem navedel besede Benedikta XVI.: »Energija, ki je zmožna premikati sveti, ni anonimna in slepa sila, ampak je delovanje Božjega Duha, ki veje nad vodami od začetka stvarjenja.« Dodal je, da nas tudi to spodbuja k spoštovanju stvarstva: ne more se umazati slike, ne da bi se s tem užalilo umetnika, ki jo je ustvaril.

Ob koncu kateheze je papež pozval, naj nas prihajajoče binkošti najdejo složne v molitvi z Marijo, Jezusovo in našo Materjo. Dar Svetega Duha pa naj nas napolni z upanjem. In še več: razmetavamo naj z upanje do tistih, ki so najbolj v potrebi in najbolj odvrženi.