2017-05-30 12:27:00

Papež Frančišek med homilijo: Pravi pastir se zna posloviti


VATIKAN (torek, 30. maj 2017, RV) – Pravi pastir se zna lepo posloviti od svoje Cerkve. Kajti ve, da ni središče zgodovine, temveč svoboden človek, ki je služil brez kompromisov in ne da bi si čredo prilastil. O tem je papež Frančišek spregovoril zjutraj, ko je kakor običajno maševal v kapeli Doma sv. Marte. Izhajal je iz berila iz Apostolskih del. Ta odlomek bi po njegovih besedah lahko naslovili: 'Slovo škofa'. Pripoveduje namreč, kako se Pavel poslovi od Cerkve v Efezu, ki jo je ustanovil on, a mora sedaj oditi.

»Vsi pastirji se moramo posloviti«
»Vsi pastirji se moramo posloviti. Pride trenutek, ko nam Gospod reče: pojdi drugam, pojdi tja, pridi sem, pridi k meni. Eden od korakov, ki jih pastir mora narediti, je tudi pripraviti se na lepo slovo, se ne posloviti samo na pol.« Pastir, ki se ne nauči posloviti se, je to zato, ker ima s čredo kakšno slabo vez, neko vez, ki ni prečiščena preko Jezusovega križa.

Pastir brez kompromisov
Pavel skliče vse starešine iz Efeza in se poslovi med neke vrste »starešinskim svetom«. Papež je izpostavil tri apostolove drže. Prva je, da se Pavel ni nikoli umaknil. Njegovo slovo ni dejanje nečimrnosti. Ima se za najslabšega med grešniki. To ve in tudi pove, toda na preprost način, kot da pripoveduje zgodbo. Ena izmed stvari, ki pastirju v trenutku slovesa lahko da veliko miru, je spominjati se, da ni bil nikoli »pastir kompromisov«, da Cerkve »ni vodil s kompromisi«, da se ni umaknil. Za to pa je potreben pogum.

Pastir si črede ne prilasti
Druga pastirjeva drža, ki jo je omenil sveti oče, je vidna, ko Pavel reče, da odhaja v Jeruzalem, ker ga k temu zavezuje Duh, in da ne ve, kaj ga bo tam doletelo. Preprosto uboga Svetega Duha. Pastir ve, da je na poti. Medtem ko je vodil Cerkev, je bila njegova drža, da se ne spušča v kompromise; sedaj pa Duh od njega zahteva, da se poda na pot, ne da bi vedel, kaj se bo zgodilo. In pastir gre naprej, ker nima ničesar lastnega, ker si svoje črede ni nezakonito prisvojil, ampak ji je služil. »Bog sedaj želi, da odidem? Torej grem, ne da bi vedel, kaj se bo zgodilo. Vem edino to, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske.«

To je Pavel vedel: »Ne bom se upokojil. Grem drugam, služit drugim Cerkvam. Srce, ki je vedno odprto za Božji glas: to zapuščam, potem bom videl, kaj Gospod želi od mene.« To je pastir brez kompromisov, ki je sedaj pastir na poti.

Pastir ve, da ni središče zgodovine
Zakaj si apostol ni prilastil črede, pa nam razloži tretja njegova drža. Pavel reče: »Mislim, da moje življenje ni omembe vredno.« Pavel ni središče zgodovine, ne velike in ne male zgodovine. Ni središče, ampak je služabnik. Sveti oče je spomnil na ljudski rek: »Kakor se živi, tako se umrje; kakor se živi, tako se poslovi.« In Pavel se poslovi s svobodo brez kompromisov, na poti: »Tako se poslovi pastir.«

»S tem tako lepim zgledom molimo za pastirje, za naše pastirje, za župnike, za škofe, za papeža, da bi bilo njihovo življenje življenje brez kompromisov, življenje na poti, življenje, v katerem se sami nimajo za središče zgodovine in se tako naučijo posloviti se. Molimo za naše pastirje.«  








All the contents on this site are copyrighted ©.