Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 7. velikonočno nedeljo

Apostolska dela 1,12-14
Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.

1 Pt 4,13-16
Ampak, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, se veselite, da se boste tudi ob razodetju njegove slave veselili in radovali. Če vas sramotijo zaradi Kristusovega imena, blagor vam, saj Duh slave, Božji Duh počiva nad vami. Nihče med vami naj namreč ne trpi kot morilec ali tat ali hudodelec ali kakor ovaduh, če pa kot kristjan, naj ga ne bo sram, temveč naj slavi Boga v tem imenu.

Jn 17,1-11
To je Jezus povedal; nato je povzdignil oči proti nebu in rekel:
»Oče, prišla je ura:
poveličaj svojega Sina,
da Sin poveliča tebe;
kajti dal si mu oblast nad vsem živim,
da bo dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal.
Večno življenje pa je v tem,
da spoznavajo tebe,
edinega resničnega Boga,
in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.
Jaz sem te poveličal na zemlji,
s tem da sem dokončal delo,
ki si mi ga dal, da ga opravim.
In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi
s slavo, ki sem jo imel pri tebi,
preden je bil svet.
Razodel sem tvoje ime ljudem,
ki si mi jih dal od sveta.
Tvoji so bili, pa si jih dal meni
in so se držali tvoje besede.
Zdaj vedo,
da je vse, kar si mi dal, od tebe;
kajti besede, ki si mi jih dal,
sem dal njim.
Oni so jih sprejeli
in resnično spoznali, da sem izšel od tebe,
ter začeli verovati, da si me ti poslal.
Jaz prosim zanje;
ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal,
ker so tvoji;
in vse moje je tvoje,
in kar je tvoje, je moje
in poveličan sem v njih.
Nisem več na svetu; oni so na svetu,
jaz pa odhajam k tebi.
Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu,
ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.

Razlaga cerkvenih očetov
Dva cerkvena očeta, Beda Častitljivi in Arator nista toliko pozorna na zgodovinski pomen današnjega odlomka iz Apostolskih del, temveč sta oba navdušena nad izrazom pot, ki je sobotni dan hodá oddaljena od mesta. To, da se izraz 'sobota' nanaša na nebeško veseje, je pri cerkvenih očetih pogosto. Tako stori tudi Beda Častitljivi, ko sklicevanje na zgodovinsko soboto prenese na možen prihodnji trenutek, ki se ga doseže po enem tednu, torej po šestih dneh dela. Arator pa ob tem odlomku pokaže na razliko med Marijo in Evo, torej med Evo, kot materjo človeštva in Marijo, Božjo Materjo. Opis dogodka namreč namiguje na to, da so se apostoli vrnili k Mariji, kakor bi se vrnili v maternico, v kateri je bil Zveličar oblikovan, z namenom, da bodo ponovno rojeni ob spustu Svetega Duha.

Misli Benedikta XVI.
Sv. Janez bolj obširno kot ostali trije evangelisti navaja v svojem evangeliju na njemu lasten način Jezusove poslovilne govore, ki so kot oporoka in povzetek Njegovega sporočila. Naj izpostavim sledeči stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Spoznavanje Boga tako postane večno življenje. Jasno je, da s 'spoznavanjem' mislimo na kaj več, kot samo zunanje poznavanje, kot na primer, da vemo, kdaj je umrla kakšna znana oseba ali kdaj so kaj iznašli. Poznati v Svetopisemskem smislu pomeni, postati eno z drugim. Poznati Boga, poznati Kristusa vedno tudi pomeni ljubiti Ga, postati na nek način eno z Njim v spoznanju in ljubezni. Naše življenje postane torej pristno, resnično in tako tudi večno, če poznamo Njega, ki je vir vsake biti in vsakega življenja. Tako postane Jezusova beseda za nas povabilo, naj postanemo Njegovi prijatelji ter naj se trudimo vedno bolj spoznavati Ga. Živimo v dialogu z Njim. Učimo se od Njega prav živeti, postanimo njegovi pričevalci. Tako bomo postali osebe, ki ljubijo in delujejo na pravi način. Če je tako, bomo resnično živeli.