Papež med katehezo o poti v Emavs: Terapija upanja

VATIKAN (sreda, 24. maj 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o dveh učencih na poti v Emavs, o katerima beremo v Lukovem evangeliju.

»Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: 'Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.' In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: 'Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?'« (Lk 24,28-32).

Hodita razočarana in žalostna
Sveti oče je katehezo začel z opisovanjem svetopisemskega prizora. Dva moža hodita razočarana in žalostna. Prepričana sta, da za sabo puščata grenkobo nekega dogodka, ki se je zelo slabo končal. Pred tisto pasho sta bila polna navdušenja: prepričana, da bodo ti dnevi ključnega pomena za njuna pričakovanja in za upanje vsega ljudstva. Zdelo se je, da je za Jezusa, ki sta mu zaupala svoje življenje, končno prišla odločilna bitka. Sedaj, po dolgem obdobju priprave in skrivanja, bo pokazal svojo moč. To sta namreč pričakovala, vendar pa ni bilo tako.

Gojila sta zgolj človeško upanje
Romarja sta gojila zgolj človeško upanje, ki pa se je sedaj razbilo na drobce. Tisti križ, dvignjen na Kalvariji, je bil najbolj zgovorno znamenje poraza, ki ga nista predvidela. Če je tisti Jezus bil zares po Božjem srcu, potem sta morala pridi do zaključka, da je bil Bog neoborožen, nezaščiten v nasilnih rokah, nezmožen vztrajno se zoperstaviti zlu.

Hodita po poti
In tako sta tisto nedeljo zjutraj pobegnila iz Jeruzalema. Pred očmi imata še vedno dogodke trpljenja, Jezusovo smrt, v duši pa mučno jezo zaradi tistih dogodkov med obveznim sobotnim počitkom. Tisti praznik pashe, ki bi moral zapeti pesem osvoboditve, je zašel kot najbolj boleč dan njunega življenja. Zapustita Jeruzalem, da bi odšla nekam drugam, v neko mirno vas. Izgledata kakor osebe, ki hočejo odstraniti nek pekoči spomin. Sta torej na poti, hodita, žalostna sta. Ta prizor, torej pot, je že bil pomemben v evangeljskih pripovedih. Sedaj to postaja vedno bolj, v trenutku, ko se začne govoriti o zgodovini Cerkve.

Pridruži se jima nek neznanec
Jezusovo srečanje s tema dvema učencema se zdi popolnoma slučajno. Podobno je mnogim križiščem, na katera naletimo v življenju. Učenca stopata zamišljena in pridruži se jima nek neznanec. To je Jezus. A njune oči ga ne prepoznajo. In tako Jezus začne s svojo »terapijo upanja«. To je namreč tisto, kar se jima zgodi na poti – terapija upanja, je izpostavil papež Frančišek.

Začne se terapija upanja
Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. »Naš Bog ni vsiljivi Bog,« je pripomnil sveti oče. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: »Mi pa smo upali …« (Lk 24,21). »Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v življenju vsake osebe!«  je dejal papež. »Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Koliko krat smo v življenju upali, koliko krat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi osebami, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi na diskreten način, jim ponovno vrača upanje.«

Slabotna svetilka sredi hladnega in vetrovnega dne
Jezus učencema govori predvsem preko Pisem. »Kdor vzame v roke Božjo knjigo, ne bo naletel na junaške zgodbe, bliskovite osvajalne akcije. Resnično upanje nima nikoli nizke cene, vedno gre preko porazov. Upanje nekoga, ki ne trpi, morda sploh ni upanje. Bogu ni všeč, da je ljubljen, kakor je ljubljen nek vojskovodja, ki svoje ljudstvo vodi do zmage in krvavo uniči svoje nasprotnike. Naš Bog je slabotna svetilka, ki brli sredi hladnega in vetrovnega dne. Kar se tiče njegove šibke navzočnosti na tem svetu, On je izbral prostor, ki ga vsi preziramo.«

Jezus razlomi naše življenje
Zatem Jezus za učenca ponovi glavno dejanje vsake evharistije: vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in jima ga da. Frančišek je vprašal: »Ali ni v tem nizu dejanj celotna Jezusova zgodba? Ali ni v vsaki evharistiji tudi skrivnost, kaj bi morala biti Cerkev?« Ter dodal: »Jezus nas vzame, nas blagoslavlja, razlomi naše življenje – kajti ni ljubezni brez žrtvovanja – in ga ponudi drugim, ponudi ga vsem.«

Cerkev hodi po poti in srečuje ljudi
Srečanje med Jezusom in dvema učencema je naglo. »V njem je zaobjeta vsa usoda Cerkve. Govori nam o tem, da krščanska skupnost ni zaprta v utrjeno trdnjavo, ampak hodi skozi svoje življenjsko okolje, hodi po poti. Tam namreč sreča osebe z njihovimi upanji in razočaranji, včasih zelo težkimi. Cerkev posluša zgodbe vseh, kako prihajajo iz skrinje osebne zavesti, da bi jim potem darovala Besedo življenja, pričevanje o Božji ljubezni, zvesti ljubezni, ki gre do konca. In takrat začne srce oseb ponovno goreti v upanju.« Vsi mi smo v svojem življenju imeli težke in temne trenutke, ko smo hodili žalostni, zamišljeni, brez obzorja, samo z zidom pred sabo. Jezus je vedno zraven ob nas, da bi nam dal upanje, da bi ogrel srce in nam rekel: 'Hodi dalje, jaz sem s teboj. Hodi dalje.'

Bog nas nikoli ne neha imeti rad
Skrivnost poti, ki vodi v Emavs, je v tem: tudi preko neprijetnih zunanjosti smo  mi še vedno ljubljeni, Bog nas nikoli ne neha imeti rad. »Bog bo vedno hodil z nami, vedno, tudi v najbolj bolečih trenutkih, tudi v najslabših trenutkih, tudi v trenutkih poraza – tam je Gospod. To je naše upanje. Hodimo naprej s tem upanjem, kajti On je ob nas, hodi z nami. Vedno,«je papež Frančišek sklenil današnjo katehezo.