Duhovne misli Benedikta XVI. za 6. velikonočno nedeljo

Iz homilije, ki jo je imel papež med sveto mašo na VI. velikonočno nedeljo, 27 aprila 2008 pri kateri je posvetil nove duhovnike.
Dragi prijatelji, tudi to je vaše poslanstvo: prinesti evangelij vsem, da bi lahko vsi okušali Kristusovo veselje ter da bi bilo to veselje v vsakem mestu. Kaj je še lahko lepše kot to? Kaj je še večje ali bolj navdušujoče kot je sodelovati pri razširjanju Besede življenja svetu, ter posredovati živo vodo Svetega Duha? Oznanjati in pričevati veselje. To je v središču našega poslanstva, dragi diakoni, ki boste čez nekaj trenutkov postali duhovniki. Apostol Pavel imenuje oznanjevalce Evangelija 'služabnike veselja'. V svojem drugem pismu kristjanom v Korintu piše: »Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo, ker že trdno stojite v veri« ( 2Kor 1,24).

Prvo berilo pa nam ponuja še nekaj drugega za razmišljanje. V pismu je omenjeno molitveno srečanje, ki je bilo v samarijskem mestu, kjer je oznanjal evangelij diakon Filip. Molitveno srečanje sta vodila apostola Peter in Janez, dva stebra Cerkve, ki sta prišla iz Jeruzalema, da bi obiskala to novo skupnost in jo potrdila v veri. Po njunem polaganju rok, se je Sveti Duh spustil na vse, ki so bili krščeni. V tem odlomku lahko vidimo prvo pričevanje obreda Svete birme, drugega zakramenta krščanskega uvajanja. Polaganje rok je tudi bistveni del mašniškega posvečenja. Kretnja polaganja rok je neločljivo povezana z molitvijo, kateri sledi tišina. Škof posvečevalec in za njim ostali duhovniki, v tišini položijo roke na glavo posvečenih ter tako izrazijo prošnjo Bogu, da razlije svojega Duha na njih ter jih preoblikuje, da s tem postanejo deležni Kristusovega duhovništva. Gre za nekaj sekund, za zelo kratek čas, ki pa je duhovno zelo bogat.

To skrivnostno delovanje Svete Trojice, ki vodi Svetega Duha in Sina, da začneta prebivati v učencih, opazimo opisano v današnjem evangeliju. Tu je Jezus sam, ki je obljubil, da bo prosil Očeta, dokler ne bo poslal njegovim Duha, ki ga imenuje drugi Paraklit (to je Tolažnik ali Zagovornik) (Jn 14,16). Grški pojem Paraklit je enak latinskemu pojmu 'ad vocatus', kar pomeni odvetnik - zagovornik. Prvi Zagovornik je namreč učlovečeni Sin, ki je prišel branit človeka pred njim, ki je že po naravi tožnik, to je satanom. V trenutku, ko je Kristus izpolnil svoje poslanstvo ter se vrnil k Očetu, je ta poslal Duha, kot Branitelja in Tolažnika, da bi s tem, da prebiva v vernikih, bil vedno z njimi. Tako se med Bogom Očetom in učenci vzpostavi po Sinu in Svetem Duhu intimen vzajemni odnos: »Jaz sem v Očetu in vi v meni in jaz v vas (Jn 14,20). Vse to pa je odvisno od enega samega pogoja, ki ga Jezus zelo jasno pove na začetku: »Če me ljubite« (Jn 14,15) in ga ponovi na koncu: »kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21). Brez ljubezni do Jezusa, ki se udejanja v izpolnjevanju njegovih zapovedi, se oseba izključi iz tega delovanja Svete Trojice ter se začne zapirati vase in tako izgublja sposobnost sprejemati in posredovati Boga.

»Če me ljubite«. Dragi prijatelji, te besede je Jezus izgovoril med zadnjo večerjo takrat, ko je ustanovil zakrament Evharistije in mašniškega posvečenja. Ostanite zvesti Kristusovi ljubezni in boste vedno znova z veseljem ugotovili, kako ta njegova Božja Beseda hodi z vami in raste v vas.

Regina caeli, 29. maj 2011
Apostolska dela poročajo, da se je po nasilnem preganjanju Jeruzalemska krščanska skupnost, razen apostolov, razkropila po okoliških področjih ter da je Filip, eden od diakonov, prišel v Samarijsko mesto. Tam je pridigal o Vstalem Kristusu in njegovo oznanjevanje so spremljala številna ozdravljenja. Zelo pomenljiv je povzetek dogodka, ki pravi: »V mestu je zavladalo veliko veselje« (Apd 8,8). Ta izraz vsakič napravi na nas globok vtis, ki nam v svojem bistvu sporoča pomen upanja, kot da bi rekel: je mogoče! Mogoče je, da človeštvo spozna resnično veselje, saj tam, kamor pride evangelij, zacveti življenje, kot takrat, ko dež namoči suho zemljo, vse takoj ozeleni. Filip in drugi apostoli so z močjo Svetega Duha v palestinskih vaseh počeli to, kar je storil Jezus: oznanjali so Veselo novico ter delali čudežna znamenja, saj je Gospod deloval po njih. Kakor je Jezus oznanjal prihod Božjega kraljestva, tako so učenci oznanjali Vstalega Jezusa ter izpovedovali, da je On Kristus, Božji Sin ter krščevali v njegovem imenu in izganjali vsako bolezen iz telesa in duha.

»V mestu je zavladalo veliko veselje« (Apd 8,8). Ko prebiramo ta odlomek, nehote pomislimo na ozdravljajočo moč evangelija, ki je skozi stoletja, napajal kot blagodejna reka, številna ljudstva. Nekateri pomembni svetniki in svetnice so prinesli upanje in mir celotnim mestom, kot sveti Karel Boromejski Milanu v času kuge, blažena Mati Terezija Kalkuti ter številni misijonarji, katerih imena so znana Bogu, ki so dali svoje življenje za oznanjevanje Kristusa ter razcvet globokega veselja med ljudmi. Medtem ko so oblastniki tega sveta skušali osvajati nova področja zaradi političnih in ekonomskih interesov, so Kristusovi poslanci šli povsod z namenom, da prinesejo ljudem Kristusa in ljudi Kristusu, saj so vedeli, da samo On lahko da resnično svobodo in večno življenje. Tudi danes je poklicanost Cerkve prinašati evangelij bodisi ljudstvom, ki jih še ni namočila živa voda evangelija, bodisi tistim, ki čeprav imajo krščanske korenine, potrebujejo svež življenjski sok, da bodo obrodili nove sadove ter ponovno odkrili lepoto in veselje vere.

Dragi prijatelji, blaženi Janez Pavel II. je bil velik misijonar, kakor o tem pričuje razstava, ki je v tem obdobju odprta tukaj v Rimu. On je ponovno oživil misijone 'ad gentes' ter spodbudil novo evangelizacijo. Obe izročimo v priprošnjo Sveti Mariji. Naj Kristusova Mati spremlja vedno in povsod oznanjevanje evangelija, da se bo v svetu množil in širil prostor v katerem bodo ljudje ponovno našli veselje živeti kot Božji otroci.