Kubanski nadškof Ibáñez: Kuba potrebuje spremembe

VATIKAN (četrtek, 4. maj 2017, RV) – Kubanski škofje so z avdienco pri papežu Frančišku danes zaključili obisk ad limina apostolorum v Vatikanu. Predsednik Kubanske škofovske konference Dionisio Garcia Ibáñez je za Radio Vatikan spregovoril o razmerah na Kubi in izzivih tamkajšnje katoliške Cerkve.

Kuba potrebuje spremembe
»Kuba čaka na spremembe,« je izpostavil. Kubanci so prepričani, da do sprememb mora priti in da narod lahko živi v boljših razmerah, tako duhovnih kot materialnih. Ekonomske in socialne spremembe bi se morale dogajati vzporedno in hitreje, da bi se tako izboljšala ekonomska situacija države. Zelo hitre so kulturne spremembe, predvsem med mladimi, ki so jim blizu digitalna sredstva komunikacije in razmišljajo drugače. Pričakujejo se tudi politične spremembe, kajti obstajajo uradne strukture, ki se preprosto morajo preoblikovati. Pa vendar, nekatere stvari so se že spremenil, pri čemer nadškof navede omejitev števila mandatov osebam na javnih funkcijah.

Potrebno je izboljšati versko formacijo
Med izzivi, s katerimi se sooča Cerkev na Kubi, nadškof Ibáñez navede slabo versko formacijo: »Obstaja večja odprtost v smislu, da obstaja večje razumevanje verskega elementa in ljudje torej izražajo svojo vero. Kot pastirji vidimo, da so Kubanci veren narod. Obenem pa tudi ugotavljamo, da je malo verske formacije. Pa vendar smo ustvarjalna Cerkev, ki je bila blizu svojemu narodu in ki pričuje o svoji veri.«

V zadnjih letih je na Kubi naraslo število tujih misijonarjev. Nadškof Ibáñez pripomni, da očitno tudi pri njih primanjkujejo duhovniki. »Hvala Bogu, imamo misijonarje fidei donum, škofijske duhovnike in redovnike, a potrebujemo jih še več,« zatrdi in doda, da vsak misijonar, ki pride na Kubo, če želi delati, ima dela na pretek, saj bo našel dovzetne osebe, osebe vere, ki se želijo pogovarjati in se izobraziti.

Kubanski narod je veren, a potrebuje usmeritev
Kljub mračnim letom ateizma so Kubanci ostali veren narod. Njegova vernost se izraža na različne načine, ki so blizu katoliški Cerkvi, pri čemer našteje pobožnost do Device ljubezni, obrede za pokojne, prošnje za krst s strani družin. Vezi teh praks s katoliško Cerkvijo so ostale, v marsičem pa tudi oslabele, kajti veliko let se je Cerkvi preprečevalo imeti stalen in neposreden odnos s kubanskim narodom.

Po nadškofovih besedah si Cerkev zato danes prizadeva usmeriti to vernost proti Jezusu Kristusu. »Vemo, da je verski sinkretizem na Kubi razširjen. Vemo pa tudi, da so na otoku mnogi kristjani, ki oznanjajo Jezusa Kristusa. Ne sme nas skrbeti število novih skupin in verskih ponudb, ki hočejo napolniti versko praznino pri kubanskem narodu.« Za kubanske škofe je pomemben bistveni element: »Bistveno je predstaviti Jezusa Kristusa, Odrešenika, Cerkev kot Božje ljudstvo, ki ga je Gospod Jezus poklical, naj je navzoče v tej stvarnosti s posredovanjem verske vsebine in tudi z verskih življenjem, ki uteleša osebni odnos z Bogom, s skupnostjo in z brati, torej z izvrševanjem ljubezni v vseh smislih.«