S papežem Frančiškom skozi minuli teden (24. – 30. april 2017)

Apostolsko potovanje v Egipt
Konec prejšnjega tedna je potekal v duhu papeževega 18. apostolskega potovanja, med katerim se je podal v Egipt. Potekalo je v petek in soboto, 28. in 29. aprila, dogodki pa so se odvijali v Kairu. V središču pozornosti je bil njegov govor na Mednarodni konferenci za mir, ki je potekala na islamsko sunitksi univerzi Al Azhar v Kairu. Papež Frančišek se je srečal tudi s predstavniki egiptovskih oblasti, srečanji zasebne narave sta bili z egiptovskim predsednikom in z velikim imamom mošeje Al Azhar. Za katoliško skupnost je daroval sveto mašo ter se srečal z duhovniki, posvečenimi in semeniščniki koptsko-katoliškega patriarhata. Pomemben dogodek pa je nedvomno bilo Frančiškovo srečanje s koptskim pravoslavnim papežem Tawadrosom II. Sveti oče je obiskal tudi cerkev, ki je bila decembra lani tarča napada, v katerem je življenje izgubilo 29 vernikov, veliko pa je bilo ranjenih. Papež Frančišek in Tawadros II. sta tudi podpisala skupno izjavo.

Konferenca za mir: Skupaj obsoditi nasilje. Skupaj delati za mir
»Skupaj poudarimo nezdružljivost med nasiljem in vero, verovanjem in sovraštvom,« je dejal papež med govorom na konferenci za mir. Izpostavil je pomen medverskega dialoga in pozval k skupnemu, odločnemu in jasnemu, 'ne' vsaki obliki nasilja, izdaje in sovraštva v imenu vere in Boga: »Skupaj izpovejmo svetost vsakega človeškega življenja pred vsako obliko fizičnega, družbenega, vzgojnega ali psihološkega nasilja. Vera, ki se ne rodi iz iskrenega srca in iz pristne ljubezni do usmiljenega Boga, je oblika konvencionalnega ali družbenega pristanka, ki človeka ne osvobaja, ampak ga tlači. Skupaj povejmo: bolj se rase v veri v Boga, bolj se rase v ljubezni do bližnjega … Nasilje je namreč zanikanje vsake verske pristnosti. Kot verski predstavniki smo torej poklicani razkrinkati nasilje, ki se je preobleklo v navidezno sakralnost, ki spodbuja absolutizacijo egoizmov namesto avtentične odprtosti za Absolutnega. Dolžni smo obsoditi izvajanje nasilja nad človeškim dostojanstvom in človekovimi pravicami, pokazati na poskuse upravičevanja vsake oblike sovraštva v imenu vere in jih obsoditi kot malikovalski ponaredek Boga: njegovo ime je Sveti, on je Bog miru. Zato je samo mir svet in nobeno nasilje se ne more izvršiti v imenu Boga, saj bi to oskrunilo njegovo Ime.«

Papež egiptovskim oblastem: Nezdružljivost prave vere in nasilja
Da nasilje nikakor ni in ne sme biti povezano z vero in Bogom, je papež poudaril tudi med srečanjem s predstavniki egiptovskih oblasti: »Vsi imamo dolžnost učiti nove generacije, da Bog, Stvarnik zemlje in neba, nima potrebe, da bi ga ljudje varovali, ampak je On, ki varuje ljudi; On nikoli ne želi smrti svojih otrok, temveč njihovo življenje in njihovo srečo; On ne more ne zahtevati ne upravičevati nasilja; ne trpi ga in ga odklanja. Pravi Bog kliče k brezpogojni ljubezni, k zastonjskemu odpuščanju, usmiljenju, absolutnemu spoštovanju vsakega življenja in k bratstvu med svojimi otroki, verniki in neverniki. Dolžni smo skupaj potrditi, da zgodovina ne odpusti tistim, ki razglašajo pravičnost in delajo krivico; ne odpusti tistim, ki govorijo o enakosti in odmetavajo drugačne. Imamo dolžnost, da razkrinkamo prodajalce slepil o onstranstvu, ki oznanjajo sovraštvo, da bi preprostim ukradli njihovo sedanje življenje in njihovo pravico do dostojnega življenja, ko jih spreminjajo v 'drva za kurjavo' ter jim jemljejo sposobnost svobodnega odločanja in odgovornega verovanja. Bog je Bog svobode. Imamo dolžnost, da zatremo morilske ideje in ekstremistične ideologije, tako da potrdimo nezdružljivost prave vere in nasilja, Boga in dejanj smrti.«

Sveta maša: Resnična vera je …
Med sveto mašo je papež govoril o smrti, vstajenju in življenju, izhajal pa iz evangeljskega prizora o učencih na poti v Emavs. »Resnična vera je tista, ki nas naredi bolj dobrotljive, bolj usmiljene, bolj poštene in bolj človeške; je tista, ki navdihuje srca, da bi jih pripeljala do zastonjske ljubezni do vseh, brez razlikovanja in brez preferenc; je tista, ki nas vodi, da v drugem ne vidimo sovražnika, ki ga je treba premagati, ampak brata, ki ga je treba ljubiti, mu služiti in pomagati; je tista, ki nas vodi, da širimo, branimo in živimo kulturo srečanja, dialoga, spoštovanja in bratstva; vodi nas k pogumu, da odpustimo tistemu, ki nas rani, da podamo roko tistemu, ki je padel; da oblečemo nagega, nasitimo lačnega, obiščemo jetnika, pomagamo siroti, damo piti žejnemu, priskočimo na pomoč ostarelemu in tistemu, ki je v stiski (glej Mt 25,31-45). Resnična vera je tista, ki nas vodi, da zaščitimo pravice drugih, z isto močjo in z istim navdušenjem, kot branimo naše. V resnici, bolj ko rastemo v veri in v spoznavanju, bolj rastemo v ponižnosti in zavedanju, da smo majhni.«

Papež egiptovskim duhovnikom in posvečenim: Ne bojte se!
»Ne bojte se vsakdanjega bremena, bremena težkih okoliščin, ki jih morajo doživljati nekateri med vami. Mi častimo sveti križ, sredstvo in znamenje našega zveličanja. Kdor pobegne s križa, pobegne od vstajenja! Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo,«  je dejal sveti oče med srečanjem z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki. »Sredi mnogih razlogov za obupanost in med mnogimi preroki uničenja in obsojanja, sredi mnogih negativnih in obupanih glasov, ste vi pozitivna sila, ste luč in sol te družbe; ste lokomotiva, ki vleče vlak naprej, naravnost proti cilju; ste sejalci upanja, graditelji mostov in delavci za dialog in slogo.«

Ostali dogodki minulega tedna
Poglejmo še ostale papeške dogodke v minulem tednu. V četrtek so na avdienco s svetim očetom prišli udeleženci kongresa Mednarodnega foruma Katoliške akcije (FIAC), sprejel pa je tudi člane fundacije Papal Foundation. Papež je prejšnji teden preko video sporočila nagovoril udeležence konference TED 2017 v Vancouverju v Kanadi. Papeževo video sporočilo o don Lorenzu Milanuju pa se je vrtelo na milanskem knjižnem sejmu. Včeraj dopoldne pa so se na Trgu svetega Petra zbrali člani gibanja Katoliška akcija in tako praznovali 150. obletnico ustanovitve. Pridružil se jim je tudi sveti oče.

Sklenimo z mislijo iz kateheze med sredino splošno avdienco, ko je papež Frančišek govoril o krščanskem upanju, ki je trdno usidrano v obljubi, da je Bog vedno z nami: »Krščansko upanje pa nima svojega podnožja v privlačni prihodnosti, ampak v gotovosti tistega, kar nam je Bog obljubil in uresničil v Jezusu Kristusu. Če nam je on zagotovil, da nas ne bo nikoli zapustil, če je začetek vsake poklicanosti 'Hodi za menoj', s čimer nam on zagotavlja, da bo vedno pred nami, zakaj bi se torej bali? S to obljubo lahko kristjani hodimo vsepovsod. Tudi ko hodimo po predelih ranjenega sveta, kjer stvari ne gredo dobro, smo mi med tistimi, ki tudi tam še naprej upajo. Kot pravi psalm: 'Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni' (Ps 23,4). Ravno kjer se širi tema, je treba imeti prižgano luč.«