Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 3. velikonočno nedeljo

Apd 2,14.22-33
Tedaj je vstal Peter z enajsterimi, povzdignil glas in jih nagovoril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mojim besedam! Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, katera je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah nepostavnežev pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim. David namreč pravi o njem:
Vedno sem videl pred sabo Gospoda,
na moji desnici je, da ne omahnem.
Zato se je razveselilo moje srce in vzradostil se je moj jezik.
In v upanju bo počivalo moje meso,
ker moje duše ne boš prepustil podzemlju,
svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe.
Dal si mi spoznati pota življenja,
napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.

Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posadil na njegov prestol. Videl je v prihodnost in govoril o vstajenju Mesija, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo meso ni videlo trohnobe. Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite.

1 Pt 1,17-21
In če kličete za Očeta tistega, ki nepristransko sodi po njegovem delu, preživite v strahu čas svojega bivanja v tujini. Saj veste, da niste z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, odkupljeni iz svojega praznega življenja, podedovanega od očetov, ampak z dragoceno krvjo Kristusa kot brezmadežnega in brezgrajnega jagnjeta. Spoznan  je bil že pred stvarjenjem sveta, razodet pa poslednji čas zaradi vas, ki po njem verujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal slavo, da se vaša vera tudi upanje v Boga.

Lk 24,13-35
In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj na poti?« Žalostna sta obstala. Eden izmed njih, Kleopa po imenu, mu je rekel: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu in ne veš, kaj se je tam zgodilo te dni?« In rekel jima je: »Kaj neki?« Rekla sta mu: »To, Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odrešil Izraela. Vrh vsega pa je že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas zbegale. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.

Medtem so se približali vasi, kamor so potovali. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?«

Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Beda pravi: »Ta je prvi od misijonarskih in evangeljskih govorov v Apostolskih delih. Očetje so občutljivi glede pomembnosti Petrove vloge«, »glede teme o stalni apostolski molitvi, saj na osnovi te, je vse, kar se je zgodilo, bilo po volji Boga«, pa dodaja Arator.

Sv. Ciril Aleksandrijski o emavškima učencema pravi, da »nista bila iz skupine Enajstirih, temveč najverjetneje iz skupine sedemdesetih«. Sv. Avguštin pravi: »Ne bosta ga prepoznala, dokler ne bo na poti minil čas daljše kateheze in še potem oči učencev ne morejo prepoznati Jezusa, saj se da prepoznati samo po lomljenju kruha.« Evzebij iz Cezareje (263 - 339) razlaga, da je »starodavno izročilo, ki izhaja iz začetkov Cerkve, videlo v Kleopu Jožefovega brata in tako Jezusovega strica ter v neimenovanem učencu Simeona Kleopovega sina, ki je bil zatem drugi jeruzalemski škof, torej na čelu jeruzalemske Cerkve po letu 70.« Evzebij še dodaja, da je Simeon umrl mučeniške smrti.

Misli Benedikta XVI.
Evangelij tretje velikonočne nedelje predstavlja dogodek na poti učencev v Emavs, pripoved, ki nas nikoli ne neha čuditi in ganiti. Ta dogodek prikazuje spreobrnjenje iz obupa v upanje, spreobrnjenje iz žalosti v radost in tudi spreobrnjenje k skupnostnemu življenju. O spreobrnjenju se pogosto govori kot o nečem napornem, kot o odpovedi. Vendar, pa je nasprotno, krščansko spreobrnjenje je tudi in predvsem izvir veselja, upanja in ljubezni. Vedno je delo vstalega Kristusa, Gospoda življenja.

Učenca sta se po srečanju z Gospodom takoj vrnila v Jeruzalem, da bi pripovedovala o svoji izkušnji. Vsak kristjan bi moral biti pripravljen pričevati in z veseljem oznanjevati Kristusovo smrt in vstajenje.