Sveti oče predstavnikom oblasti: Bog ne trpi nasilja in ga odklanja

KAIRO (petek, 28. april 2017, RV) – »Vesel sem, da sem v Egiptu, deželi starodavne in plemenite civilizacije, katere sledi lahko še danes občudujemo in ki v svoji veličastnosti na videz želijo izzivati stoletja.« S temi besedami je papež Frančišek pozdravil zbrane predstavnike oblasti, državnega predsednika, člane vlade in parlamenta, veleposlanike ter druge zastopnike diplomatskega zbora.

Gostoljubnost, begunci, edinstvena naloga, atentati
Na začetku svojega govora je spomnil na bogato preteklost Egipta, na zgodovino faraonov, koptov in muslimanov. V Svetem pismu je ta dežela omenjena velikokrat. Tu je Bog Mojzesu razodel svoje ime, na gori Sinaj je svojemu ljudstvu in človeštvu zaupal Božje zapovedi, na egiptovskih tleh je zavetje našla tudi Sveta družina. Ta gostoljubnost, ki je bila velikodušno izkazana pred več kot dva tisoč leti, ostaja v skupnem spominu človeštva in je izvir obilnih blagoslovov, ki se še naprej širijo. Pravi se, da je Egipt mati vesolja, je spomnil papež. Egipt tudi danes sprejema in poskuša integrirati v družbo milijone beguncev, med drugim iz Sudana, Eritreje, Sirije in Iraka. Zaradi svoje zgodovine in geografskega položaja ima nenadomestljivo vlogo na Bližnjem vzhodu in sredi držav, ki iščejo rešitve za žgoče in zapletene probleme. Z le-temi se je treba soočiti sedaj, da bi se izognili še večjemu nasilju. In sicer slepemu in nečloveškemu nasilju, ki ga povzročajo različni dejavniki: želja po oblasti, trgovina z orožjem, težki družbeni problemi in verski ekstremizem, ki Sveto Božje ime izrablja za izvrševanje nezaslišanih pokolov in krivice.

Egipt ima torej edinstveno nalogo: okrepiti in utrditi mir v regiji, četudi je bil tudi sam ranjen zaradi slepega nasilja. To je povzročilo trpljenje številnih družin, ki objokujejo svoje otroke. Papež je posebej omenil vse osebe, ki so v zadnjih letih dale svoje življenje, da bi ubranile svojo domovino. Spomnil je na uboje in grožnje, ki so določili masovno izseljevanje kristjanov s severnega Sinaja. Zahvalil se je predstavnikom civilnih in verskih oblasti, ki so te težko preizkušane osebe sprejeli in jim pomagali. Nazadnje pa je sveti oče izrazil še sožalje svojcem žrtev atentatov na koptske cerkve, bodisi decembrskega ali nedavnih napadov v Tanti in Aleksandriji.

Kruh, svoboda in družbena pravičnost
Da v Egiptu ne bi nihče bil brez kruha, svobode in družbene pravičnosti – ta cilj bo postal resničnost, če si bodo vsi prizadevali besede preoblikovati v dejanja, utemeljena hrepenenja v zavzetost, napisane zakone v aplicirane zakone, in če bo ovrednotena prirojena izjemnost egiptovskega naroda.

Razvoj, blagostanje in mir
Nadalje je sveti oče spodbudil drzna prizadevanja za uresničitev številnih nacionalnih projektov in pobud, usmerjenih v razvoj, blagostanje in mir: »Razvoj, blagostanje in mir so nepogrešljive dobrine, ki si zaslužijo vsako žrtev. So tudi cilji, ki zahtevajo resno delo, prepričljivo zavzetost, primerno metodologijo in, predvsem, brezpogojno spoštovanje neodtujljivih pravic človeka, kot so enakost vseh državljanov, verska svoboda in svoboda izražanja, brez kakršnegakoli razlikovanja.« Pravi razvoj je odvisen od skrbi, posvečene človeku – ki je srce vsakega razvoja – njegovi vzgoji, njegovemu zdravju in njegovemu dostojanstvu. Veličina kateregakoli naroda se razodeva v pozornosti, ki jo namenja najranljivejšim v družbi: ženskam, otrokom, ostarelim, bolnikom, osebam s posebnimi potrebami, manjšinam.

Stvarnik zemlje in neba nima potrebe, da bi ga ljudje varovali
»Vsi imamo dolžnost učiti nove generacije, da Bog, Stvarnik zemlje in neba, nima potrebe, da bi ga ljudje varovali, ampak je On, ki varuje ljudi; On nikoli ne želi smrti svojih otrok, temveč njihovo življenje in njihovo srečo; On ne more ne zahtevati ne upravičevati nasilja, ampak ga ne trpi in ga odklanja.« Pravi Bog kliče k brezpogojni ljubezni, k zastonjskemu odpuščanju, usmiljenju, absolutnemu spoštovanju vsakega življenja in k bratstvu med svojimi otroci, verniki in neverniki. Dolžnost imamo, da skupaj potrdimo, da zgodovina ne odpusti tistim, ki razglašajo pravičnost in delajo krivico; ne odpusti tistim, ki govorijo o enakosti in škartirajo drugačne. Imamo dolžnost, da razkrinkamo prodajalce slepil o onstranstvu, ki oznanjajo sovraštvo, da bi preprostim ukradli njihovo sedanje življenje in njihovo pravico do življenja z dostojanstvom, ko jih spremenijo v »drva za kurjavo« in jim odvzamejo sposobnost svobodnega odločanja in odgovornega verovanja. Bog je Bog svobode. Imamo dolžnost, da zatremo morilske ideje in ekstremistične ideologije, tako da potrdimo nezdružljivost prave vere in nasilja, Boga in dejanj smrti.

Egipt je poklican obsoditi vsako nasilje
Egipt, ki je v Jožefovem času druge narode rešil pred pomanjkanjem (glej 1 Mz 47,57), je tudi danes poklican svojo regijo rešiti pred pomanjkanjem ljubezni in bratstva; poklican je obsoditi in premagati vsako nasilje in terorizem; poklican je podariti zrno miru vsem srcem, ki so lačni miroljubnega sobivanja, dostojanstvenega dela, človeške vzgoje. Specifična vloga Egipta je nujna za potrditev, da se ta regija, zibelka treh velikih verstev, lahko, oziroma mora prebuditi po dolgi noči trpljenja in začne znova izžarevati najvišje  vrednote pravičnosti in bratstva, ki so trden temelj in obvezna pot miru: »Od velikih narodov se ne more pričakovati malo!«

Sveti sedež in Egipt: 70 let diplomatskih odnosov
Letos mineva 70 let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Egiptom. Te odnose so vedno zaznamovali prijateljstvo, spoštovanje in medsebojno sodelovanje. Papeževa želja je, da bi jih njegov sedanji obisk še utrdil in okrepil. »Mir je Božji dar, a je tudi človekovo delo. Je dobrina, ki jo je potrebno zgraditi in jo varovati, v spoštovanju načela, ki uveljavlja moč zakona ter ne zakona moči. Mir za to ljubljeno deželo! Mir za to celo regijo, zlasti za Palestino in Izrael, za Sirijo, za Libijo, za Jemen, za Irak, za Južni Sudan; mir vsem ljudem dobre volje!«

Razlike – izvir bogastva, ne razlog spora
Papež Frančišek je na koncu namenil prisrčen pozdrav in očetovski objem vsem egiptovskim državljanom ter vsem kristjanom, ki živijo v Egiptu. Na slednje se je obrnil z besedami: »Vaša navzočnost v tej deželi ni ne nova ne naključna, ampak je zgodovinska in neločljiva od preteklosti Egipta. Ste sestavni del te države in tekom stoletij ste razvili neko vrsto edinstvenega odnosa, posebno simbiozo, ki je lahko zgled drugim narodom. Dokazali ste in dokazujete, da je mogoče živeti skupaj, v medsebojnem spoštovanju in lojalnem soočenju, odkrivajoč v razlikah izvir bogastva, ter nikoli razlog spora.«