Duhovne misli Benedikta XVI. za velikonočno vigilijo

Odlomki iz homilije med velikonočno vigilijo 2008
Najprej je luč. Stvarjenje Boga se začenja z besedami: »Bodi luč« (1Mz 1,3). Kjer je svetloba, tam se začne porajati življenje, kaos se lahko spremeni v kozmos. V svetopisemskem sporočilu je luč najbolj posredna podoba za Bog. On je čista Svetloba, Življenje, Resnica, Luč. Med velikonočno vigilijo Cerkev prebira pripoved o stvarjenju sveta kot prerokbo. V vstajenju se na najbolj vzvišen način potrdi to, kar Svetopisemsko besedilo opisuje kot začetek vseh stvari. Bog ponovno pravi: »Bodi luč!« Jezusovo vstajenje je namreč izbruh svetlobe. Smrt je premagana, grob je odprt. Vstali je Luč, Luč sveta. S vstajenjem, Božji dan vstopi v noči zgodovine. Od vstajenja naprej se Božja luč razširja po svetu in v zgodovini. Zdanilo se je. Samo ta Luč – Jezus Kristus – je resnična Luč, bolj resnična kot je fizični pojav svetlobe. On je čista luč: Bog sam, ki poraja novo stvarstvo sredi prejšnjega, spreminja kaos v kozmos.

Ob luči pa je še naslednji čisto posebni simbol velikonočne vigilije, ki zajame celega človeka. To je petje nove pesmi – aleluje. Ko človek doživlja veliko veselje, ga ne more zadrževati zase. Mora ga izraziti, posredovati naprej. Kaj se torej zgodi, ko se človeka dotakne luč vstajenja in tako pride v stik z samim Življenjem, z Resnico in z Ljubeznijo? Tega ne more samo povedati. Govorjenje ne zadostuje. Mora zapeti. Prvo omembo petja v Svetem pismu, je po prehodu čez Rdeče morje. Izrael se je dvignil iz suženjstva. Povzpel se je iz grozečih morskih globin. Je kot prerojen. Živi in je svoboden. Sveto pismo opisuje odziv ljudstva na ta velik dogodek rešitve z besedami: »Ljudstvo je  zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu« (2Mz 14,31). Takoj zatem pa je naslednji odziv ljudstva, ki izrazi to, kar je doživljalo med prvim odzivom: »Tedaj so peli Mojzes in Izraelovi sinovi Gospodu tole pesem...« Med velikonočno vigilijo, leto za letom mi kristjani po tretjem berilu zapojemo to pesem kot našo pesem, saj je tudi nas Božja moč potegnila iz vode in osvobodila za življenje. Kristusova odrešilna roka nas podpira, da lahko tudi mi kristjani pojemo pesem odrešenih, našo novo pesem vstalih od mrtvih: Aleluja!

Odlomki iz knjige Jezus iz Nazareta. Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja
»Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil« (1Kor 15,14-15). S temi besedami sveti Pavel zelo močno poudarja, kakšen pomen ima vera v vstajenje Jezusa Kristusa za krščansko sporočilo kot celoto. Ta vera je temelj oznanila. Krščanska vera stoji in pade z resnico pričevanja, da je Kristus vstal od mrtvih. Če to odvzamemo, potem iz krščanskega izročila sicer še vedno lahko sestavimo vrsto upoštevanja vrednih predstav o Bogu in človeku, o tem, kar človek je in kar naj bo – torej neke vrste verski svetovni nazor – a krščanska vera je mrtva. V tem primeru je Jezus propadla verska osebnost, ki pa kljub tej polomiji ostaja velika in nas lahko sili k premišljevanju, a ostaja v čisto človeškem območju, in njegova avtoriteta sega tako daleč, kolikor je prepričljivo njegovo oznanilo. S tem On ni več merilo; merilo je potem samo še naša lastna presoja, ki od njegove dediščine izbira, kar se nam zdi koristno. To pa pomeni, da smo prepuščeni sami sebi. Naša lastna presoja je zadnja instanca.

Samo če je Jezus vstal od mrtvih, se je zgodilo res nekaj novega, kar je spremenilo svet in človekov položaj. Potem Jezus postane merilo, na katero se moremo zanesti. Kajti potem se je Bog resnično pokazal. Ali je Jezus samo bil ali pa tudi je, je odvisno od vstajenja. V pritrditvi ali zavrnitvi vstajenja ne gre za posamezen dogodek poleg drugih, ampak za Jezusa kot takšnega.

Zato je nujno potrebno, da posebno pozorno prisluhnemo novozaveznemu pričevanju o vstajenju. Kaj se je zgodilo? Tega tudi pričam, ki so se srečale z Vstalim, ni bilo lahko izraziti. Soočene so bile tudi za njih s povsem novim pojavom, ki je bil onkraj njihovega izkustvenega obzorja. Čeprav jih je resničnost dogodka močno prevzela in silila k pričevanju, je bila za njih nekaj povsem neobičajnega. Sveti Marko nam pripoveduje, da so se učenci, ko so šli z gore spremenjenja, ukvarjali z Jezusovo besedo, da bo Sin človekov »vstal od mrtvih«. Drug drugega so spraševali, kaj pomeni »vstati od mrtvih« (Mr 9,9sl.). Dejansko, kaj to je? Učenci tega niso vedeli in so se morali tega naučiti iz srečanja s stvarnostjo.

Novozavezna pričevanja ne puščajo nobenega dvoma, da se je v „vstajenju Sina človekovega“ zgodilo nekaj čisto drugačnega. Jezusovo vstajenje je izbruh v čisto nov način življenja, v življenje, ki ni več podvrženo zakonu umiranja in nastajanja, ampak je onkraj tega, življenje, ki je odprlo novo razsežnost biti človek. V Jezusovem vstajenju je dosežena nova možnost biti človek, ki se tiče vseh in za ljudi odpira prihodnost, novo obliko prihodnosti.

Zato je Pavel po pravici vstajenje kristjanov in Jezusovo vstajenje neločljivo povezal med seboj: »Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1Kor 15,16.20). Kristusovo vstajenje je ali vesoljni dogodek, ali pa ga ni, tako nam pove Pavel. In samo če ga razumemo kot vesoljen dogodek, kot odprtje nove razsežnosti človeškega bivanja, smo na pravi poti, da sploh pravilno razlagamo novozavezno pričevanje o vstajenju.