Duhovne misli Benedikta XVI. za veliki četrtek Gospodove večerje

Odlomki iz homilije na veliki četrtek, 21. april 2011
»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15). Jezus si je želel in pričakoval ta trenutek, v katerem je samega sebe podaril v podobi kruha in vina. V njegovi želji lahko prepoznamo željo Boga samega, Njegovo ljubezen do človeka in do stvarstva. Ta ljubezen čaka trenutek združitve. Človeka želi pritegniti k sebi, vendar pa je vprašanje, če si tudi človek resnično želi srečati Boga in postati eno z Njim. Ali pa je morda ravnodušen, raztresen in poln drugega? V evangeljski priliki slišimo, da je Jezus vedel, zakaj na svatbi ostanejo prazna mesta. Poznan mu je človekov negativni odgovor, nezanimanje za Njegovo bližino. Ve tudi, zakaj nekateri sicer pridejo, vendar brez svatovske obleke. Pridejo le iz navade, brez veselja. Sv. Gregor Veliki je o tistih, ki pridejo brez svatovske obleke dejal, da sicer imajo vero. Le vera jim namreč lahko odpre vrata na svatbo. Manjka pa jim ljubezen, ki je svatovska obleka. Kdor ne živi vere kot ljubezni, ni pripravljen na svatbo in je vržen ven. Evharistični obed zahteva vero, toda vera zahteva ljubezen, sicer je mrtva tudi kot vera.

Jezus je med zadnjo večerjo predvsem molil. Njegova molitev je v evangelijih opisana z besedama zahvaljevanje in blagoslavljanje. Svoje trpljenje spremeni v molitev in jo daruje Očetu za ljudi. Tako se trpljenje spremeni v ljubezen, ki ima moč spremeniti tudi darove, v katerih On sedaj samega sebe podari ljudem, da bi preoblikoval nas in svet. Pravi in končni namen evharistične spremenitve je naše preoblikovanje. Evharistija ima za cilj novega človeka in novi svet. Jezus je med zadnjo večerjo Očeta tudi prosil. Molil je za enost, in sicer ne le med prisotnimi učenci, ampak med vsemi, ki verjamejo Vanj: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi (...), da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) Ta enost mora postati vidna in dejanska. Znamenje tega so besede, ko sta papež in škof med mašo omenjena s konkretnimi imeni.

Apostol Peter je bil tisti, ki je želel Jezusa odvrniti od trpljenja, ki ni hotel, da mu le-ta umije noge. Vse to se ni skladalo z njegovo podobo Boga. Šele po srečanju z Jezusovim pogledom lahko sprejme svojo nezadostnost, grešnost in potrebo po spreobrnjenju. Vsi mi se moramo vedno znova učiti in sprejemati Boga in Jezusa Kristusa takega, kot je, in ne kot bi ga želeli mi. Ni naključje, da je Jezus Petru njegovo poslanstvo zaupal prav med zadnjo večerjo. Zame, ki nadaljujem Petrovo poslanstvo, je tolažilno vedeti, da verniki med vsako sveto mašo molijo zame. Le tako, zahvaljujoč molitvi, namreč papež lahko izpolnjuje svoje poslanstvo, katerega je Jezus zaupal Petru: potrjevati brate in pasti njegovo čredo.

Odlomki iz knjige Jezus iz Nazareta. Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja
Poročila o postavitvi evharistije se v vseh štirih besedilih začenjajo z dvema trditvama o Jezusovem dejanju, ki je v Cerkvi dobilo bistveni pomen za sprejetje celote. Povedano nam je, da je Jezus vzel kruh, izgovoril molitev blagoslova in zahvale in nato razlomil kruh. Apostol Pavel in evangelist Luka uporabljata besedo evharistija, medtem ko evangelista Marko in Matej uporabljata besedo evlogija. Oba pojma kažeta na beraka, na veliko zahvalno in blagoslovno molitev judovskega izročila, ki je sestavni del pashalnega kakor tudi drugih judovskih obedov. Se ne je, ne da bi se Bogu zahvalilo za dar, ki ga podarja: za kruh, saj omogoča, da žito vzklije in raste iz zemlje, kakor tudi za sad vinske trte.

Ti dve različni besedi kažeta na dve različni smeri, ki sta vsebovani v tej molitvi: to sta zahvaljevanje za Božji dar in hvalnica Božjega daru. Ta hvalnica pa se kot blagoslov vrača na dar, kakor je rečeno v 1Tim 4,4: »Saj je vsaka Božja stvaritev dobra in nič se ne sme zavračati, kar se z zahvalo (eucharistia) sprejema; posvečeno je namreč po Božji besedi in molitvi. Jezus je sprejel to izročilo tako pri zadnji večerji, kot pri pomnožitvi kruha (Jn 6,11). Besede postavitve spadajo v ta molitveni okvir. V njih zahvala postaja blagoslov in spremenjenje.

Kot drugo je rečeno, da je Jezus 'razlomil kruh'. Lomljenje kruha za vse, je prvenstveno opravilo družinskega očeta, ki s tem nekako zastopa Boga Očeta, ki nam vsem po rodovitnosti zemlje dodeljuje, kar potrebujemo za življenje. To pa je tudi dejanje  gostoljubnosti, s katerim dajemo tujcu delež pri svojem, ga sprejmemo v skupnost k mizi. Lomljenje in razdelitev, ravno to, da si razdelimo med sabo ustvarja občestvo. To prvinsko človeško dejanje dajanja, podeljevanja in zedinjenja dobi pri Jezusovi zadnji večerji popolnoma novo globino. Jezus daruje samega sebe. Božja dobrota, ki se izraža v razdelitvi, postane popolna v trenutku, ko Sin v kruhu podeli in razdeli samega sebe.

Karitas (dobrodelnost), skrb za drugega, ni neko drugo področje krščanstva poleg bogočastja, ampak je zasidrana v bogočastju samem in je njen sestavni del. Vodoravna in navpična razsežnost sta v evharistiji, v lomljenju kruha neločljivo povezani. V dvojni trditvi o zahvali in razdelitvi v začetku poročila o postavitvi evharistije postane očitno bistvo novega bogočastja, ki ga je Kristus postavil pri zadnji večerji, na križu in v vstajenju. S tem je tempeljsko bogočastje odpravljeno in hkrati dopolnjeno.