Pismo papeža Frančiška kardinalu Kevinu Farrellu, prefektu Dikasterija za laike, družino in življenje

Častitemu bratu,
kardinalu Kevinu Farrellu,
prefektu Dikasterija za laike, družine in življenje

Ob koncu 8. svetovnega srečanja družin, ki je bilo v Filadelfiji septembra 2015, sem naznanil naslednje srečanje s katoliškimi družinami vsega sveta, ki naj bi bilo v Dublinu. V hotenju, da se že sedaj začnejo priprave, z veseljem potrjujem, da bo potekalo od 21. do 26. avgusta 2018 na temo: Evangelij družine, veselje za svet. Glede te tematike in njenega nadaljnjega razvijanja bi hotel ponuditi nekaj bolj natančnejših pojasnil. Moja želja namreč je, da bi družine imele način za poglobitev svojega razmišljanja in medsebojne podelitve o vsebinah posinodalne spodbude Amoris Laetitia.

Lahko bi se vprašali: Evangelij je še vedno veselje za svet? In še: družina je še vedno dobra novica za današnji svet?

Jaz sem prepričan, da 'da'. In ta 'da' je trdno utemeljen v načrtu Boga. Ljubezen Boga je njegov 'da' vsemu stvarstvu in srcu le-tega, ki je človek. Je 'da' Boga zvezi med možem in ženo v odprtosti in službi za življenje v vseh njegovih obdobjih. Je 'da' in prizadevanje Boga za človeštvo tako pogosto ranjeno, trpinčeno in ogroženo zaradi pomanjkanja ljubezni. Samo, če izhaja iz ljubezni, lahko družina pokaže, širi in poraja ljubezen Boga v svetu. Brez ljubezni ne moremo živeti kot otroci Boga, kot zakonci, kot starši in bratje ter sestre.

Želim poudariti, kako pomembno je, da se družine pogosto vprašajo, če živijo izhajajoč iz ljubezni, za ljubezen in v ljubezni. To konkretno pomeni, podariti se, odpuščati, ne zgubljati potrpljenja, prehitevati drugega v spoštovanju. Kako bi se izboljšalo družinsko življenje, če bi vsak dan živeli tri preproste besede: »smem«, »hvala«, »oprosti«.  Vsak dan imamo izkušnjo krhkosti in slabosti, zato vsi mi, družine in pastirji potrebujemo prenovljeno ponižnost, za katero bi želeli, da nas oblikuje, vzgaja in vzgoji, nam pomaga, da si bomo pustili pomagati za spremljanje, razločevanje in integrirati vse ljudi dobre volje. Sanjam Cerkev v izhodu, ki se ne sklicuje nase, Cerkev, ki ne gre mimo človekovih ran, usmiljeno Cerkev, ki oznanja srce razodetja Boga Ljubezni, ki je Usmiljenje. To usmiljenje nas nareja nove v ljubezni. Vemo, koliko krščanskih družin je kraj usmiljenja in prič usmiljenja. Po izrednem jubileju jih bo še več, in srečanje v Dublinu bi lahko pokazalo konkretna znamenja.

Vso Cerkev zato vabim, naj ima med pastoralno pripravo na prihodnje svetovno srečanje pred očmi ta pojasnila.

Vam, dragi brat, kakor tudi Vašim sodelavcem pa dajem nalogo, da pojasnjujete še posebej nauk Amoris laetitia, s katerim Cerkev želi, da so družine vedno na poti, v tistem notranjem romanju, ki je izraz pristnega življenja.

Svojo misel še posebej namenjam nadškofiji Dublin in vsemu dragemu irskemu narodu, za velikodušen sprejem in prizadevanja, ki so potrebna za gostovanje tako velikega dogodka. Gospod naj vam že sedaj poplača s svojo obilno nebeško pomočjo.

Naj sveta Nazareška družina vodi, spremlja ter blagoslavlja vaše služenje in vse družine, ki bodo vključene v pripravo tega velikega svetovnega srečanja v Dublinu.

Iz Vatikana, 25. marca 2017
Frančišek