S papežem Frančiškom skozi minuli teden (20. – 25. marec 2017)

Pastoralni obisk nadškofije Milano
Papež Frančišek se je v soboto mudil na pastoralnem obisku nadškofije Milano. Srečal se je z duhovniki in posvečenimi, v zaporu San Vittore je čas namenil tamkajšnjim zapornikom in z njimi tudi kosil, popoldne je daroval sveto mašo, zvečer pa še srečal birmance, njihove starše, botre in katehiste. A prvi dogodek papeževega obiska je bil namenjen prebivalcem mestne periferije. V blokovskem naselju Forlanini na južnem obrobju Milana, znanem tudi kot Bele hiše, je tri družine obiskal kar v domačih stanovanjih. Na osrednjem trgu pa se srečal še z ostalimi stanovalci, mnoge pozdravil osebno, vse pa nagovoril: »Vi ste tisti, ki me sprejemate na vhodu v Milano. In to je zame velik dar: vstopiti v mesto in pri tem srečati obraze, družine, skupnost.«

Z duhovniki in posvečenimi osebami se je sveti oče srečal v milanski stolnici. Najprej se je zadržal v tihi molitvi pred Najsvetejšim ter se zaustavil tudi ob grobu svetega Karla Boromejskega. »Ne bi si upal reči, na katere bivanjske periferije se mora usmeriti vaše poslanstvo,« jim je dejal. »To, kar vam papež lahko reče, je to: malo vas je, ste tisti, ki ste, pojdite na periferije, pojdite na mejna področja, da bi se srečali z Gospodom, da bi obnovili prvotno poslanstvo, v Galilejo prvega srečanja: vrniti se v Galilejo prvega srečanja. To nam bo vsem dobro delo, pomagalo nam bo rasti … Božje logike se ne razume. Potrebno se ji se samo pokoriti. In to je pot, po kateri morate iti. Izberite periferije, prižgite upanje, ki ga je ugasnila družba, ki je postala neobčutljiva na bolečino drugih. Ne pozabimo, da kadar postavimo Jezusa v sredino njegovega ljudstva, ljudstvo najde veselje. Da, samo to nam bo lahko povrnilo veselje in upanje, samo to nas bo obvarovalo pred tem, da bi živeli v drži preživetja. To je vdanost v usodo. Ne preživeti: živeti. Samo tako bo naše življenje rodovitno in se bo naše srce ohranilo živo. Postaviti Jezusa tja, kjer mora biti: sredi svojega ljudstva. To je vaša naloga.«

»Ravno znotraj naših mest, naših šol in univerz, trgov in bolnišnic se odvija najlepše oznanilo, ki ga lahko slišimo: Razveseli se, Gospod je s teboj!« je spodbudil papež Frančišek med sveto mašo v parku Monza, ki se je je udeležilo okoli pol milijona vernikov. »To je veselje, ki rojeva življenje, ki rojeva upanje, ki postane meso na način, s katerim gledamo v prihodnost in na druge. Veselje, ki postane solidarnost, gostoljubnost, usmiljenje do vseh.« Med homilijo je izpostavil pomen obujanja spomina: »Tudi mi smo danes povabljeni, da se spomnimo, pogledamo na našo preteklost, da ne bi pozabili od kje prihajamo. Da ne bi pozabili naših dedov, naših starih staršev in vsega tistega, kar so prestali, da smo prispeli sem, kjer smo danes. Spomin nam pomaga, da ne ostanemo ujetniki govorov, ki sejejo zlome in ločevanje kot edini način za reševanje konfliktov.«

Milanski stadion San Siro so zvečer napolnili mladi – med njimi so bili predvsem birmanci milanske nadškofije, njihovi starši, botri in katehisti. Papežu so zastavljali vprašanja, on pa jim je na svoj preprost, a pronicljiv način, iskreno odgovarjal in jim namenil veliko spodbudnih besed. Svetemu očetu so v mladosti pomagale rasti v prijateljstvu z Jezusom tri stvari: stari starši, igra s prijatelji in župnija. Stari starši imajo življenjsko modrost, s katero nas naučijo, kako biti bliže Jezusu. Mladi naj se zato z njimi veliko pogovarjajo, naj jim zastavljajo vprašanja in naj jih poslušajo. Pomembna je tudi igra s prijatelji: igrati se in občutiti veselje igre, brez medsebojnega zmerjanja, in pomisliti, da se je tako igral tudi Jezus. Tudi Jezus se je igral z drugimi. Igra s prijatelji je za nas dobra, kajti kadar je igra poštena, se nauči druge spoštovati, igrati ekipno, delati skupaj. To nas združuje z Jezusom. Prav tako pomembna je župnija ali oratorij in druženje z drugimi. Pogovarjati se s starimi starši, igrati se s prijatelji ter hoditi v župnijo in oratorij – to troje navsezadnje pomaga tudi več moliti. Molitev je namreč tisto, kar vse tri stvari povezuje.

Pri papežu 27 voditeljev evropskih držav
Odmevni dogodek minulega tedna je bilo papeževo srečanje z voditelji evropskih držav, ki so prišli v Rim ob 60. obletnici podpisa Rimske pogodbe, s katero sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost in Evropska skupnost za jedrsko energijo, ter tako položeni temelji za skupno evropsko pot. Frančišek je govoril o Evropi, pomenu spominjanja njenih začetkov, krščanskih vrednotah, na katerih je bila osnovana, ter o njeni prihodnosti, ki naj bo prihodnost upanja. »Evropa ponovno najde upanje, ko je človek središče in srce njenih institucij … Evropa ponovno najde upanje v solidarnosti, ki je tudi najučinkovitejši protistrup za moderne populizme. Solidarnost vsebuje zavedanje pripadnosti enemu samemu telesu ter istočasno sposobnost, da vsak od članov čuti z drugim in s celoto … Evropa ponovno najde upanje, kadar se ne zapre v strah lažnih gotovosti …, kadar vlaga v razvoj in v mir … Evropa ponovno najde upanje, kadar se odpre prihodnosti. Ko se odpre mladim, ko jim ponudi resne perspektive izobraževanja, dejanske možnosti vključitve v svet dela. Kadar vlaga v družino, ki je prva in temeljna celica družbe. Kadar spoštuje vest in ideale svojih državljanov.«

Splošna avdienca: Potrpežljivost in tolažba
Kateheza med splošno avdienco v sredo je govorila o potrpežljivosti in tolažbi. Frančišek je pojasnil, da potrpežljivost lahko opredelimo tudi kot vztrajnost. Pomeni zmožnost, da nekaj prenašamo, ostanemo zvesti, tudi kadar se zdi, da je teža postala prevelika in neznosna ter smo v skušnjavi, da bi negativno sodili in zapustili vse in vsakega. Tolažba pa je milost, da v vsaki situaciji, tudi tisti, ki je pretežno zaznamovana z razočaranjem in trpljenjem, znamo sprejeti in pokazati sočutno navzočnost in delovanje Boga. Potrpežljivost in tolažba se posredujeta po Svetem pismu. Božja beseda nas usmerja, da pogled obrnemo k Jezusu, ga bolje spoznamo in mu postajamo vedno bolj podobni. »Beseda nam razodeva, da je Gospod zares Bog potrpežljivosti in tolažbe, ki vedno ostaja zvest svoji ljubezni do nas, nikoli se ne utrudi. Je potrpežljiv, vedno nas ljubi! Prav tako skrbi za nas, s tem ko prekriva naše rane z ljubkovanjem svoje dobrote in usmiljenja, torej nas tolaži. Enako se ne utrudi tolažiti nas«.