Kardinal Franc Rode v Celju daroval sveto mašo ob 20. letnici doma sv. Jožef in 400. letnici vincencijanske karizme

CELJE (nedelja, 19. marec 2017, RV) – »Dvajset let ni veliko, pa vendar z njimi vstopamo na Jožefovem hribu z delovanjem doma sv. Jožef v veliko večji okvir Vincencijanske karizme.« S temi besedami je Jožef Planinšek, direktor Doma sv. Jožef, nakazal namen današnjega slavja v cerkvi sv. Jožefa v Celju pred začetkom svete maše, ki jo je ob somaševanju številnih škofov in duhovnikov daroval kardinal Franc Rode. Nadaljeval je: »Ko se veselimo 400 let njenega življenja in smo ob tem veseli, da je zadnjih 20 let  na svoj način oblikujemo tudi mi. Veseli smo tega in iskreno hvaležni za to in to je razlog, da smo se zbrali in hvala vam za odziv. Zbrali najprej vsi, ki dom oblikujemo: lazaristi, zaposleni, vodstvo, stanovalci, župljani, sodelavci. Še posebej mislim na vse, ki tu delate, sprejemate karizmo ustanovitelja, da skupaj z vami uresničujemo to, k čemur smo poklicani. To je še posebej vaš praznik. Po srečanju smo se našli, in eni brez drugih bi ničesar ne zmogli. Zato je prav, da si to povemo in se drug drugega in skupaj razveselimo. Hvala Misijonski družbi, ki nam je zaupala nalogo in vam generalni superijor Tomaž Mavrič, ki ste nam v ponos kot prvi Slovenec…«

Pozdrav

Uvod

Pridiga kardinala Franca Rodeta

Spoštovani bratje v škofovski službi, prečastiti g. generalni superior Misijonske družbe, predragi bratje duhovniki in redovniki, cenjene sestre redovnice, spoštovani g. župan, bratje in sestre v Kristusu!

Dom sv. Jožef se spominja in praznuje 20 let svojega delovanja v duhu vincencijanske duhovnosti »odzivnega življenja«.Izraz »odzivno življenje« morda komu ni poznan in zveni nekoliko neobičajno, a je po svojem pomenu bogat. Pomeni namreč, da človeka z odprtimi očmi in čutečim srcem določene situacije, dogodki ali srečanja v svoji nepredvidljivi in dramatični novosti tako pretresejo, da postanejo zanj izziv, provokacija, in se vpraša: Kaj moram storiti ob tem, kar se mi je razodelo? Kakšen odgovor terja od mene ta krivična situacija? Kako naj pomagam temu človeku v stiski? In se odzovem, iščem rešitev iz stiske, ponudim pomoč. To je »odzivno življenje«.

2. Táko je bilo življenje Vincencija Pavelskega, ko se je pri 35 letih poslovil od posvetnih ambicij in se predal službi Bogu in bližnjemu. Pozimi 1617 – pred 400 leti – obiskuje fevdalna posestva družine Gondi severno od Pariza. V vasi Folleville ga prosijo, naj bi šel spovedat umirajočega kmeta. Po opravljeni spovedi ubogi človek zaupa gospe de Gondi: »Če ne bi bil opravil splošne spovedi pri Vincenciju, bi bil pogubljen, kajti vse življenje sem zamolčal smrtne grehe, ki se jih iz sramu nisem upal spovedati.« Tako Vincencij odkrije duhovno revščino francoskega podeželja in to izrazi z besedami: »Ljudstvo umira od lakote in se pogublja.« Po nasvetu gospe de Gondi gre naslednji dan na prižnico in v nabito polni cerkvi spregovori o splošni spovedi. Bilo je 25. januarja 1617, na dan spreobrnitve apostola Pavla. Vincencij je videl v svojem nastopu prvo pridigo Misijonske družbe. Kasneje se je iz te izkušnje rodila družba lazaristov. »Bog je blagoslovil mojo pridigo tako, da so vsi prišli k spovedi.« Isto pridigo je potem ponovil v drugih krajih, vselej z enakim uspehom.

Poleti istega leta 1617 je Vincencij pred novim izzivom, ki ga je zaznamoval za vse življenje. Tokrat je na župniji Châtillon-les-Dombes blizu Lyona. Medtem ko se v zakristiji pripravlja za nedeljsko mašo, mu pridejo povedat o revni družini, kjer so vsi bolni in brez pomoči. Vincencij pusti ob strani pridigo, ki jo je pripravil, in spregovori o družini v stiski. Ljudje so pretreseni, odziv je izreden, vsi hitijo pomagat, a brez reda. Vincencij vidi, da je dobrodelnost treba organizirati in ustanovi prve skupine Bratovščine krščanske ljubezni, jim napiše pravila in jih s pomočjo Ludovike de Marillac pospešuje in vodi. V nekaj letih se razširijo po Franciji. Iz njih je kasneje nastala družba Hčera krščanske ljubezni – usmiljenke.

Vincenciju se je v Follevillu odkrila duhovna revščina francoskega podeželja, v Châtillonu pa materialna. Na oboje se je odzval kot človek odprtega in usmiljenega srca. In nam dal zgled »odzivnega življenja«.

3. V tem duhu deluje Dom sv. Jožef v Celju že štiri lustre, ko se odziva na položaj in dogajanje v Sloveniji. Z različnimi dejavnostmi odgovarja na duhovne, kulturne, izobraževalne in socialne izzive Cerkve na Slovenskem.

Temeljni izziv, pred katerim je naša Cerkev, je usoda vere slovenskega naroda. Po zadnjih dokaj zanesljivih podatkih – uradnih nimamo – se 68 odstotkov Slovencev izjavlja za kristjane. Nedolgo tega jih je bilo 75 odstotkov. Pripadnost veri torej očitno pada. Leta 2008 je Benedikt XVI. slovenskim škofom ob obisku ad limina dejal: »Temeljni izziv, s katerim se sooča Cerkev na Slovenskem, je sekularizem zahodnega kova, ki se izraža v vročičnem hlastanju po materialnih dobrinah, upadanju rojstev, v manjšem številu tistih, ki hodijo v cerkev, v skromnem zanimanju mladih za duhovniški in redovniški poklic.«

Te besede papeža Benedikta potrjujejo župniki, ki ugotavljajo ne sicer množično, a stalno rahlo upadanje števila vernikov pri nedeljski maši. Iz leta v leto se zmanjšuje tudi število krstov. Padlo naj bi na 50 odstotkov, s tem pa, dolgoročno, tudi število otrok pri verouku.

4) Nedvomno je ta »tiha apostazija«, kot je ta pojav v Evropi imenoval Janez Pavel II., najbolj resen izziv za slovensko Cerkev. Kaj storiti? Kako se odzvati?

Dom Sv. Jožef po svojih močeh in v svojem okolju odgovarja s programi verskega in duhovnega izobraževanja, namenjenega najrazličnejšim skupinam vernikov, z duhovnimi vajami za laike in duhovnike, s pripravami na krst, obhajilo in birmo ter s pripravo zaročencev na zakrament sv. zakona. Podobno se odzivajo tudi druga duhovna središča na slovenskih tleh, mnoge župnije in redovne skupnosti.

A to je izziv za celotno Cerkev. Lahko se vprašamo, kakšna je duhovna kvaliteta vernosti in odmevnost našega oznanjevanja. Ta vprašanja se zastavljajo vsakemu izmed nas, še posebej pa nam, pastirjem. Mislim, da je med slovenskimi verniki veliko pristne in globoke vere, veliko tihe zvestobe in plemenite krščanske dobrote. V njem so vidni sadovi prestanega trpljenja, ki je bilo tu, v Celju in okolici še posebej kruto. Vprašanje upadanja vernosti gre iskati drugje, predvsem v sovražnem ozračju, ki ustvarja hlad brezbrižnosti in prezira do vere. Stari partijski ateizem si podaja roko s sodobno neoliberalno potrošniško miselnostjo. Naši časopisi in druga občila niso naklonjeni Cerkvi. V šolskih programih ni mesta za verski pouk, v čemer je Slovenija v Evropi izjema skupaj z Albanijo, Kosovom in Črno goro. Tako se vsak dan tepta pravica staršev, zagotovljena v slovenskih in mednarodnih pravnih dokumentih, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo v skladu s svojim verskim prepričanjem. Z izrivanjem verske vzgoje ta šola samo nadaljuje staro komunistično prakso, ki mlade vodi v ateizem, ko vero predstavlja kot nekaj neracionalnega, kar nima mesta v svetu znanosti, kot nekaj, kar je preseženo, nepotrebno in celo škodljivo za človeka. Čudno, da slovenski kristjani tako mirno prenašamo te anomalije, ki se jim naši sosedje čudijo in ustvarjajo videz, da je naša dežela res nekaj posebnega – otok zadrtega laicizma sredi Evrope. Kakšno ponižanje za slovensko demokracijo!

Osvežimo spomin in prisluhnimo besedam, ki nam jih je leta 2000 namenil Janez Pavel II. ob svetoletnem romanju v Rim: »Spodbujam vas k večjemu pogumu in zdravi samozavesti, ki naj se izraža tudi v vašem udejstvovanju v javnosti. Pol stoletja totalitarne vladavine je pustilo v marsikaterem kristjanu občutek manjvrednosti in strahu. Čas je, da te strahove premagate.«

5. Pogum in zdrava samozavest, premagovanje strahu – te besede se zdijo danes še bolj aktualne kot pred 17 leti. Je bil v odnosu med Cerkvijo in državo narejen kakšen korak naprej? Dne 14. decembra 2001 je bil podpisan temeljni sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, kjer je opredeljeno načelo ločenosti med Cerkvijo in državo: »Republika Slovenija in Sveti sedež potrjujeta načelo, da sta država in kat. Cerkev, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in samostojni, in se zavezujeta k polnemu spoštovanju tega načela v svojih medsebojnih odnosih in k sodelovanju pri napredku človekove osebe in skupnega dobrega« (1. člen). Štirinajsti člen temeljnega sporazuma pa določa: »Rep. Slovenija in Sveti sedež si bosta prizadevala obravnavati vsa odprta vprašanja, ki niso predmet tega sporazuma, z namenom njihove sporazumne rešitve.« V tem besedilu je torej avtentična razlaga ločenosti Cerkve in države, ki se odraža v njunem sodelovanju.

Se je s podpisom sporazuma v resnici kaj spremenilo? Nič. Še vedno se v pismih bralcev pojavljajo glasovi, da se Cerkev izloči iz javnosti in vernike pošlje v zasebno sfero. O reševanju odprtih vprašanj, za kar naj bi si prizadevala država, v teh 15 letih tudi nobenega premika. Kako to? Mislimo, da nam bo oblast na pladnju prinesla sporazume o nerešenih vprašanjih? Misel se mi vrača v 70-leta, ko smo se – France Perko, Franček Križnik, Tone Stres, Rudi Koncilija in drugi – borili za pravice Cerkve. Takrat smo vztrajno ponavljali geslo francoskega dominikanca Lacordaira: »Svobode ti ne bodo dali, svobodo si priboriš.« Še vedno ostaja neuresničen predlog Plenarnega koncila Cerkve na Slovenskem leta 2001, naj se župnijski verouk prizna kot eden od izbirnih predmetov v našem šolskem programu. Ne vem, kako lahko kdo ob vsem tem govori o pluralizmu šolskega prostora.

Tudi na ravni odnosov med Cerkvijo in državo smo daleč od normalnega. Lizbonska pogodba – 17. člen, 3. odstavek – zavezuje članice EU k »odprtemu, preglednemu in rednemu« dialogu med državo in verskimi skupnostmi. Takega dialoga pri nas ni, razen na občinski ravni med župani in župniki. Na državni ravni je zadnja leta vse zastalo. In vendar so tu odprta vprašanja in upravičena pričakovanja vernikov.

6. Več kot jasno je, da zgolj z reševanjem teh problemov ne bomo zajezili toka nevere, so pa vseeno pomembna. »Odzivno življenje« se mora razcveteti predvsem v naših krščanskih skupnostih. Bolj temeljno in zanesljivo učinkovito je delo na terenu, od župnije do župnije, od skupine do skupine, od človeka do človeka.

Že pogled na program Doma Sv. Jožef nam pokaže, koliko se na tem področju dogaja: duhovne vaje za laike in duhovnike, za mlade in starejše, simpoziji o kulturi, umetnosti, zgodovini, izobraževanje pastoralnih sodelavcev, bralcev, organistov, animatorjev, krasilcev cerkva, voditeljev skupin in podobno. Vse to – in marsikaj drugega – se zvrsti v teku enega leta s približno 600 prireditvami in doseže okr. dvajset do petindvajset tisoč ljudi. Ko smo ob 20-letnici delovanja tega doma zbrani ob evharistični mizi, se Bogu zahvaljujemo za ta milostni hrib nad Celjem kot enega najpomembnejših žarišč duhovnosti in krščanske kulture v slovenskem prostoru. Hkrati izražamo našo globoko in iskreno hvaležnost vsem, ki so v teh desetletjih s svojimi talenti, mladostnim zagonom in ljubeznijo delali za uspeh tega neprekinjenega misijona.

Bog ti povrni, dragi Jože, tvoj trud, tvojo vztrajnost in žar tvoje simpatije, ki ustvarja čudež prijateljske povezanosti v veliki družini tvojih sodelavcev v Domu sv. Jožefa.

7. Sodelovanje pri promociji človeka v dobro vseh, izobraževanje in poglabljanje vere v domovih kot je Sv. Jožef in drugi, podobno delo po župnijah, v katoliških organizacijah in šolah, reševanje odprtih vprašanj med Cerkvijo in državo, zlasti na področju šolstva – vse to v duhu in slogu »odzivnega življenja«. To naj bi bil odgovor na izzive sedanjega časa. Pred vsem pa je osebno pričevanje svetega življenja, volja »živeti sveti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa«, kot je dejal Frančišek Asiški, notranje prenavljanje Cerkve in njenih članov »in capite et in membris«. Cerkev je namreč v teku stoletiji premagala svoje krize, če so bile v njej močne, dejavne, vplivne skupine gorečih, pogumnih, drznih, svetih mož in žena, ki so bili brezpogojno predani Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi.

Naš odgovor na izziv časa pa ne bo v obliki obtoževanja, niti ne kot čelni napad na sedanjo družbo in kulturo, ampak – po načelu učlovečenja – približevanje, razumevanje, simpatija, a kritično sprejemanje, kot odsev velikega DA, ki ga je Bog v Jezusu Kristusu izrekel svetu in človeku. Odprtost za vse, kar je pravično, resnično, čisto v sodobni kulturi, za vse, kar predstavlja resnični napredek, kar lajša bolečine, kar pospešuje svobodo in dostojanstvo, za vse, kar razveseljuje in daje polnost življenju. Kot pravi sv. Pavel: »Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. In Bog miru bo z vami« (Flp 4, 8).

Kratka akademija po obhajilu