Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 3. postno nedeljo

2 Mz 17,3-7
Ljudstvo je bilo tam žejno vode in je godrnjalo zoper Mojzesa: »Zakaj si nas odpeljal iz Egipta, da z žejo pomoriš nas, naše otroke in našo živino?« Tedaj je Mojzes vpil h Gospodu. Rekel je: »Kaj naj storim s tem ljudstvom? Še malo in kamnalo me bo.« Gospod pa je rekel Mojzesu: »Pojdi pred ljudstvom in vzemi s seboj nekatere od Izraelovih starešin! Tudi svojo palico, s katero si udaril Nil, vzemi v svojo roko in pojdi! Glej, jaz bom stal pred teboj tam na skali na Horebu. Udaril boš po skali in iz nje bo pritekla voda, da bo ljudstvo pilo!« Mojzes je storil tako pred očmi Izraelovih starešin. In poimenoval je kraj Masa in Meríba, zaradi prepira Izraelovih sinov in ker so skušali Gospoda in rekli: »Ali je Gospod v naši sredi ali ne?«

Rim 5,1-2.5-8
Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

Jn 4,5-42
Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okoli šeste ure.

Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrane. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, ki sem Samarijanka, naj ti dam piti?« (Judje namreč nimajo stikov s Samarijani). Jezus je odgovoril in rekel:
»Če bi poznala Božji dar
in vedela, kdo je, ki ti pravi:
'Daj mi piti',
bi ga ti prosila
in dal bi ti žive vode.«
Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus ji je odgovoril in rekel:
»Vsak, kdor pije od te vode,
bo spet žejen.
Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz,
ne bo nikoli žejen,
ampak bo voda,
ki mu jo bom dal,
postala v njem studenec vode,
ki teče v večno življenje.«
Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sèm zajemat.«

Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sèm!« Žena mu je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: 'Nimam moža', kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To, kar si povedala, je res.« Žena mu je rekla: »Gospod, vidim, da si ti prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel:
»Veruj mi, žena, da pride ura,
ko ne boste častili Očeta
ne na tej gori ne v Jeruzalemu.
Vi častite, česar ne poznate;
mi pa častimo, kar poznamo,
kajti zveličanje prihaja od Judov.
Pride pa ura in je že zdaj,
ko bodo pravi častilci častili Očeta
v duhu in resnici;
prav takih častilcev
si namreč želi Oče.
Bog je duh,
in kateri ga častijo,
ga morajo častiti v duhu in resnici.«
Žena je mu rekla: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus. Ko ta pride, nam bo vse razkril.« Jezus ji je odgovoril: »Jaz sem, ki govorim s teboj!«

Medtem so prišli njegovi učenci in so se čudili, da je govoril z žensko, vendar nobeden ni rekel: »Kaj bi rad« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila svoj vrč, tekla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Kristus?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel:
»Moja hrana je,
da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal,
in dokončam njegovo delo.
Ali ne pravite vi:
'Še štiri mesece in žetev bo tu.'
Glejte, povem vam:
Povzdignite oči in poglejte polja,
da so bela za žetev.
Žanjec prejema plačilo
in spravlja pridelek za večno življenje,
da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec.
V tem je namreč resničen izrek.
da 'eden seje, drugi žanje.'
Jaz sem vas poslal, da boste poželi,
za kar se niste trudili;
drugi so se trudili,
vi pa ste vstopili v njihov trud.«

Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi besede žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem bila storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično zveličar sveta.«

Razlaga cerkvenih očetov
V petem poglavju (pisma Rimljanom) se odpre nov odsek pisma z obravnavanjem tematike opravičenja iz vere. Kakor je omenjeno, opravičenje prinaša tudi zveličanje in življenje. V tem prepričanju je za Pavla vzrok, zakaj se lahko kristjani ponašamo, saj poznajo preganjanja in trpljenje, a ta bi lahko postavila na laž upanje na uživanje slave, vendar naj bo ravno nasprotno, saj bi le-ta morala s potrpežljivim prenašanjem utrditi vero, ki poraja in utrjuje upanje na povračilo, zagotovljeno v Svetem Duhu izlitem od Boga v vernike. Podobno upanje se zdi, da je podprto z dejstvom, ker je Bog že posredoval v korist ljudi s tem, ko je poslal Jezusa, ko so ti bili še pod grehom in daleč od njega, zato jih toliko bolj ne bo zapustil sedaj, ko so poveličani zaradi vere.

Žena je vsak dan prihajala zajemat vodo k starodavnemu vodnjaku očaka Jakoba, a je tisti dan srečala Jezusa, ki je tam sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Sveti Avguštin razlaga: 'Jezus ni utrujen kar tako... Kristusova moč te je ustvarila, Kristusova slabost te je prenovila... S svojo močjo nas je ustvaril, s svojo slabostjo nas je prišel iskat' (V Ioh. Ev. 15,2). Na Gospodovo 'utrujenost', ki je znamenje, da je pravi človek, lahko gledamo kot na uvod v trpljenje, s katerim je dopolnil delo našega odrešenja. Še posebej pride med srečanjem z Samarijanko pri vodnjaku do izraza tema o Kristusovi 'žeji', ki doseže višek v vzkliku na križu: 'Žejen sem' (Jn 19,28). Gotovo je ta žeja kakor tudi utrujenost, fizična. Toda Jezus, kakor pravi Avguštin, 'je imel žejo po ženini veri' (V Ioh. Ev 15,11), kakor ima tudi po veri vsakega od nas.

Misli Benedikta XVI.
Na tretjo postno nedeljo nam letos bogoslužje predstavlja enega od najlepših in naj bolj globokih besedil v Svetem pismu: pogovor med Jezusom in Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Sveti Avguštin, ki je bil očaran nad to pripovedjo, je napisal nepozaben komentar. Težko je v kratki razlagi prestaviti bogastvo tega evangeljskega besedila; potrebno ga je namreč prebirat, osebno razmišljat ter se vživeti v to ženo, ki je šla, kakor vse ostale dni, tudi tisti dan zajet vodo k vodnjaku, kjer je našla Jezusa, ki je sedel zraven, sredi opoldanske vročine 'utrujen od poti'. Ko ji je rekel: »Daj mi piti«, se je žena zelo začudila, saj je bilo zanjo povsem neobičajno, da jud nagovarja samarijansko ženo, poleg tega pa je še ne pozna. Njeno začudenje se je vedno bolj stopnjevalo, saj ji je Jezus začel govoriti o 'živi vodi', ki je sposobna pogasiti žejo »ter bo postala v njej izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4.14). Poleg tega ji je Jezus pokazal, da pozna njeno osebno življenje, pa še ji je razodel, da je prišla ura, ko bodo pravi častilci častili edinega pravega Boga v duhu in resnici ter ji na koncu celo zaupal, kar je storil zelo redko, da je Mesija.