S papežem Frančiškom skozi minuli teden (6. – 11. marec 2017)

Papež na postnih duhovnih vajah
Papež Frančišek je v minulem tednu bil na postnih duhovnih vajah. Pridružilo se mu je 73 kardinalov, škofov in drugih sodelavcev rimske kurije. V Hišo božjega Učitelja v kraju Ariccia blizu Rima so prispeli z dvema avtobusoma prejšnjo nedeljo in se zvečer že zbrali pri molitvi in čaščenju ter prisluhnili prvi meditaciji. Duhovne vaje je vodil p. Giulio Michelini iz reda manjših bratov. Potekale so na temo Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje po Mateju.

Ob koncu duhovnih vaj, torej v petek dopoldne, se je sveti oče zahvalil p. Micheliniju z besedami: »Rad bi se ti zahvalil za dobro, ki si nam ga želel narediti, in za dobro, ki si nam ga naredil. Predvsem, da si se pokazal takšen, kakršen si, naraven, brez narejenosti. Hvala, da si 'normalen'. Pripraviti se pomeni biti odgovoren in stvari vzeti resno, kar so dokazale tudi meditacije prejšnjih dni. Res je, da obstaja gora stvari, ki bi jih bilo treba meditirati, a sveti Ignacij pravi, da ko med duhovnimi vajami najdeš eno stvar, ki ti da tolažbo ali potrtost, se moraš pri njej zaustaviti in ne iti naprej. Ostalo ni odpadek, ostaja, služilo bo za drugič. Morda najpomembnejše, najmočnejše stvari nekomu ničesar ne povejo, in morda ena majhna beseda pove več. Včasih nam pomagajo najenostavnejše besede, včasih pa tiste najzahtevnejše. Gospod vsakemu dá pravo besedo.«

Pogovor in poslušanje – da ne bi nihče bil sam
V minulem tednu so v Vatikanu seveda bile odpovedane vse avdience in srečanja. A takoj po povratku z duhovnih vaj je papež nadaljeval svoj običajen delovni ritem. Včeraj je sprejel okoli 400 prostovoljcev, ki delajo pri italijanskem združenju za pomoč v stiski Telefon prijatelj (Telefono Amico Italia). V govoru je izpostavil pomen pogovora in poslušanja. »Velika mesta, čeprav so prenaseljena, so simbol za način življenja, ki je malo človeški in na katerega se ljudje navadijo: razširjena brezbrižnost, vedno bolj virtualna in vedno manj osebna komunikacija, pomanjkanje trdnih vrednot, na katera bi se postavilo življenje, kultura 'imeti' in 'kazati se'. V takšnem kontekstu je nujno podpirati pogovor in poslušanje.« Dialog po papeževih besedah predstavlja spoštovanje med sogovornikoma, obenem pa je tudi izraz ljubezni. »Pogovor ljudem pomaga, da humanizirajo odnose in presežejo nerazumevanja. Če bi bilo več dialoga – in to pravega dialoga! – v družinah, v delovnem okolju, v politiki, bi se lažje rešila mnoga vprašanja!« Pogoj za pogovor pa je poslušanje, ki pa žal ni ravno običajno. »Poslušati drugega zahteva potrpežljivost in pozornost. Samo kdor zna molčati, zna poslušati: poslušati Boga, poslušati brata in sestro, ki potrebujeta pomoč, poslušati prijatelja, družinskega člana. Bog sam je največji zgled poslušanja: ko molimo, nas On posluša, ne da bi kar koli prosil in nas celo prehiteva in daje pobudo pri uslišanju naših prošenj za pomoč. Sposobnost poslušati, pri čemer naj je zgled Bog, nas spodbuja, da rušimo zidove nerazumevanj, da ustvarjamo mostove komunikacije ter tako presegamo osamitev in zaprtost v lastni mali svet. «

O papežu Die Zeit in Scarp de' tenis
V zadnjem času sta izšla dva intervjuja s papežem Frančiškom. Enega je izdal nemški tednik Die Zeit, drugega pa za italijanski ulični časopis Scarp de' tenis ali v prevodu Teniske.

Za slednjega je sveti oče spregovoril o vprašanju, zakaj se je tako težko postaviti v čevlje nekoga drugega. Pogosto je razlog, da smo sužnji lastne sebičnosti. Ljudje raje mislijo le na svoje probleme in ne želijo videti trpljenja in težav drugega. Vendar pa obstaja še drug nivo. Postaviti se v čevlje nekoga drugega pomeni imeti veliko sposobnost razumevanja. Postaviti se v čevlje drugega prav tako pomeni služenje, ponižnost, velikodušnost ali odgovor na dejansko potrebo.

Za nemški časopis Die Zeit pa je papež dejal, da se ne počuti kakor izjemen človek. »Sem grešnik, človek, ki dela, kar lahko, običajen,« je povedal. Pričakovanja niso pravična, ampak prej pretirana. Idealiziranje neke osebe je namreč prefinjena oblika agresije. In kadar ga idealizirajo, se papež počuti napadenega.