Pogovor s papežem Frančiškom za nemški tednik Die Zeit

VATIKAN (četrtek, 9. marec 2017, RV) – Pomanjkanje duhovnih poklicev, plakati, ki so se nedavno pojavili v Rimu, malteški viteški red, prihodnja apostolska potovanja: to je le nekaj tem, katerih se dotika obširen pogovor s papežem Frančiškom za nemški tednik Die Zeit.

Idealiziranje osebe je prefinjena oblika agresije
»Ne počutim se kakor izjemen človek,« najprej zatrjuje sveti oče, ko odgovarja na vprašanje, če čuti pritisk pričakovanj, ki jih mnogi gojijo glede njega: »Sem grešnik …, človek, ki dela, kar lahko…, običajen.« Po njegovem mnenju pričakovanja niso pravična, ampak prej pretirana. Ne sme se pozabiti, da je »idealiziranje neke osebe prefinjena oblika agresije«. Kadar ga idealizirajo, se papež Frančišek počuti »napadenega«.

»Razumem, da nekomu moj način delovanja ni všeč«
Na vprašanje, če ga prizadenejo napadi, ki prihajajo iz Vatikana, papež odgovarja: »Ne.« Miru ni izgubil vse od trenutka izvolitve. »Razumem, da nekomu moj način delovanja ni všeč, in to se mi zdi utemeljeno, saj obstaja veliko načinov mišljenja, to je legitimno in tudi človeško, to je bogastvo.« Nedavno so se na ulicah v Rimu pojavili plakati z napisi v rimskem dialektu, ki so papeža obtoževali, da ni usmiljen. Na vprašanje glede tega sveti oče odgovori s smehom in dodaja, da je bil uporabljeni rimski dialekt ('romanaccio') »zelo lep« ter da tistega ni napisal nekdo »z ulice«, temveč izobražena oseba. Kako je mogoče, da se uspe smejati tudi glede nečesa takega, pa papež Frančišek pojasni s tem, da vsak dan z molitvijo sv. Tomaža Mora prosi za smisel za humor. In Gospod mu ga da.

Malteški viteški red
V nadaljevanju se pogovor dotakne Suverenega malteškega viteškega reda. Papež razloži, da so bili problemi, ki jih kardinal Burke »morda ni zmogel obvladati, saj ni bil sam edini protagonist«. To je bil povod za imenovanje delegata, sposobnega urediti stvari, in sicer nekoga s karizmo, katere kardinal Burke nima. Vendar pa slednji vseeno ostaja patron reda.

Pomanjkanje duhovnih poklicev
Velik in težak problem danes je pomanjkanje duhovnih poklicev. Kjer ni duhovnikov, ni evharistije; Cerkev brez evharistije pa je brez moči. Papež kot dva razloga za krizo omenja premalo molitve in nizko nataliteto. Nato pravi, da je pomembno tudi delo z mladimi, medtem ko se vsekakor ne sme pasti v prozelitizem. Selekcija je namreč potrebna, kajti če ni resnične poklicanosti, bo kasneje trpelo ljudstvo. Rešitev po papeževih besedah tudi ne more biti možnost izbirnega celibata. Odprto pa pušča možnost »viri probati« (poročeni in preizkušeni možje), glede katerih pa bi bilo potrebno natančno opredeliti naloge, ki bi jih lahko prevzeli.

Brez krize ni mogoče rasti
Na vprašanje o težkih trenutkih papež Frančišek pravi, da je tudi sam doživel temne in prazne trenutke, ki jih ni razumel; grde situacije zaradi lastne krivde, greha, in zaradi katerih se je na Boga jezil. Toda Gospod ima grešnike rajši. In navsezadnje, kriza pride zato, da bi v veri rastli: »Brez krize ni mogoče rasti.« Kriza je del življenja. Vera, ki nikoli ne zaide v krizo, ponavadi ostane nezrela. Vendar pa je vera dar, ki se ga prejme. Zanj moram prositi in On prej ali slej odgovori. Včasih je v krizi potrebno le nekoliko počakati. In sicer brez strahu, saj ta zapira vrata.

Človek je »ranjena dobrota«
Je človek po naravi dober ali slab? Tako se je glasilo naslednje vprašanje. Človek je podoba Boga, je dober, toda bil je skušan in bil je ranjen: je torej »ranjena dobrota«, kar pomeni, da je slaboten. Papež dodaja, da to ni hudobija, ki je nekaj drugega in gršega. Adam na primer ni bil hudoben, ampak slaboten. Prva hudobija, s katero se srečamo, je Kajnova. Le-ta ni ubil zaradi slabotnosti, ampak zaradi zavisti, ljubosumnosti, želje po oblasti. To je hudobija vojn, hudobija tistih, ki ubijajo danes, hudobija proizvajalcev orožja. Govori se, da se nekateri mafijci, preden ubijejo, pokrižajo. Gre za »versko bolezen«, ki svetega očeta jezi. A še bolj ga razjezi, kadar z zvestobo evangeliju ne pričuje Cerkev.

Populizmi v Evropi so zaskrbljujoči
V nadaljevanju papež pove, da ga skrbijo populizmi, katere je danes moč videti v Evropi. Za njimi se vedno skriva nekakšen mesijanizem, pravi. Veliki evropski politiki po drugi svetovni vojni so si zamislili enotnost na celini, ne nekaj populističnega, temveč bratstvo celotne Evrope. Ti so bili veliki voditelji, sposobni gledati na dobro države, ne da bi v središče postavili sebe, ne da bi imeli za mesija sebe. Papež Frančišek pri tem spominja, da smo danes v tretji svetovni vojni, ki se odvija po koščkih.

Prihodnja apostolska potovanja
Čisto na koncu pa spregovori še o prihodnjih apostolskih potovanjih. Šel bo v Indijo, Bangladeš, Kolumbijo in Fatimo na Portugalskem. Preučuje se možnost potovanja v Egipt. Rad bi šel tudi v Južni Sudan, a to verjetno ne bo mogoče. Prav tako ne bo mogoče iti v oba Konga, kar je bilo v načrtu, pa tudi ne v Rusijo, saj bi v tem primeru moral iti tudi v Ukrajino.