Duhovne vaje danes namenjene Jezusovi zadnji večerji: Ob isti mizi biti skupaj

VATIKAN (torek, 7. marec 2017, RV) – Papež Frančišek in člani rimske kurije, ki so od nedelje na postnih duhovnih vajah v kraju Ariccia blizu Rima, so danes dopoldne premišljevali o Jezusovi zadnji večerji z dvanajsterimi. Tretja meditacija je imela naslov Kruh in telo, vino in kri (Mt 26,36-46).

Ob isti mizi biti skupaj
P. Giulio Michelini je dopoldansko premišljevanje začel s človeško razsežnostjo skupnega uživanja hrane. Prizor o zadnji večerji se namreč začne z besedami: »Sedel je za mizo z dvanajsterimi.« »Biti ob isti mizi« pomeni doživeti lepoto »biti skupaj« ter tisto, kar so pripravili drugi, sprejeti kot dejanje ljubezni. Tudi vstali Jezus je za svoje učence pripravil hrano ob Galilejskem jezeru (glej Jn 21,9). Hrana in uživanje hrane pa prav tako pokažeta na človekov greh, tudi na njegov egoizem in slabotnost. Ne moremo spregledati svetopisemske simbolike prve nepokorščine, ki ga je povzročila hrana (glej 1. Mz 3,1), smrtnega greha, umora brata, do katerega je prišlo zaradi Kajnove ljubosumnosti do Abela, ki je »daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče« (glej 1. Mz 4,4). Ne moremo spregledati, da je do spora med Jakobom in Ezavom prišlo zaradi lakote  (glej 1. Mz 25,34).

Povej, kako ješ, in povem ti, kdo si
Uživati hrano je namreč najprej znamenje »antropološke krhkosti«, je potreba, ki kaže na človeškost in slabotnost. P. Michelini je navedel besede jezuita Jean-Paula Hernandeza o pravilih, ki jih je sveti Ignacij Lojolski določil za uživanje hrane: »Ignacij je razumel središčno mesto, ki ga ima hrana v človeškem življenju. Lahko bi rekli: povej, kako ješ, in povem ti, kdo si. Jesti pomeni vase sprejeti življenje od zunaj, torej priznati, da nismo samozadostni. Z drugimi besedami, prepoznati svoje omejitve. Jesti skupaj z drugimi pomeni izpovedati to stanje pred drugimi.«

Izdajstvo
Med Jezusovo večerjo pride v ospredje tudi to, kar se je že dolgo naklepalo: Judovo izdajstvo. A Jezus v noči, ko je bil izdan, ne umakne svojega daru ter podari vse, kar je lahko dal: svoje telo in svojo kri. Beseda, Sin je že daroval svojo božanskost in se ni oklepal svojega privilegija, četudi je bil enak z Bogom. Sedaj daje svojo človeškost, torej svoje meso, kajti v tem mesu je bilo Božje, Beseda. Jezus se na ta način daruje v celoti in ničesar ne zadrži zase.

Odpuščanje grehov
Evangelist Matej pri zadnji večerji izpostavi nekaj, kar najdemo samo pri njem: »kri, ki bo prelita na križu za odpuščanje grehov«. V tem evangeliju navsezadnje odkrijemo pomen imena »Jezus« in vidimo, na kakšen način bo prišlo do odpuščanja grehov: to je način, s katerim bi Božji Sin, z njim pa Oče in Duh, dali življenje. Kakor pravi psalmist, »človek ne more odkupiti sebe in ne plačati Bogu svoje cene« (glej Ps 49,8), predvsem pa ne more plačati cene za svoje napake in grehe. Samo Boga lahko odkupi človeka od njega samega in od zla.

Še tri vprašanja
Ob koncu dopoldanske meditacije je p. Michelini zbranim na duhovnih vajah zastavil tri vprašanja. Prvo vprašanje se je nanašalo na odnos do hrane. Ponudil je sedmo pravilo Ignacija Lojolskega v zvezi z uživanjem hrane: »Izogibati se je treba, da bi duh bil v celoti usmerjen na tisto, kar jé; in da bi se jedlo v naglici, spodbujeni z apetitom. Nasprotno, treba se je obvladovati, tako pri načinu uživanja hrane kot pri količini.« Pri drugem vprašanju se je p. Michelini vprašal, kako je mogoče, da mi kristjani, ki bi morali najti enost ravno ob večerji, s svojimi ločitvami proizvajamo iste dinamike ločevanja kakor skupnost v Korintu. Seveda je bilo storjenih že veliko korakov na poti enosti, na primer z luterani in ostalimi. A še veliko je treba narediti. Tretje vprašanje pa se je nanašalo na odpuščanje grehov. »Vprašam se, ali se zares zavedam, da je Jezus s prelitjem svoje krvi zares s svojim življenjem in ne samo z besedami izrekel in podelil Božje odpuščanje.«

Postne duhovne vaje vodi frančiškan p. Giulio Michelini na temo Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje po Mateju.
Prva meditacija: Petrova izpoved in Jezusova pot proti Jeruzalemu (Mt 16,13-21)
Druga meditacija: Jezusove zadnje besede in začetek trpljenja (Mt 26,1-19)