Pogovor s papežem Frančiškom za ulični časopis Scarp de' tenis

VATIKAN (ponedeljek, 6. marec 2017, RV) – Brezdomci, migranti, miloščina in pastoralni obisk v Milanu so teme, o katerih spregovori papež Frančišek v intervjuju za mesečnik Scarp de' tenis ('Teniske'). Gre za italijanski ulični časopis, ustanovljen leta 1994, ki danes nastaja v sodelovanju s Karitas. Obenem gre tudi za socialni projekt, saj so protagonisti bodisi brezdomci ali pa druge osebe v stiski, ki so tako ali drugače družbeno izključene. Namen publikacije je torej dati jim zaposlitev in s tem dohodek. Časopis je začel izhajati v Milanu, v sledečih letih je prodrl tudi v Torino, Neapelj in Genovo, nedavno pa je bilo odprto še pet uredništev v drugih večjih italijanskih mestih.

Pogovor s papežem je bil objavljen v številki, ki je izšla 28. februarja. Predstavili ga bomo v treh delih.

Odpreti vrata za brezdomce in begunce
Med zimo je sveti oče pozval, da bi cerkve v obdobju mraza svoja vrata odprle za brezdomce. Papež pravi, da so njegovemu pozivu prisluhnile številne osebe in župnije. Kakor tudi predhodnemu, da bi medse sprejeli begunske družine. Obe vatikanski župniji sta ponudili gostoljubje družinam iz Sirije. Marsikje v Italiji so se odprla tudi vrata katoliških šol ali samostanov. Nekatere rimske župnije, ki v župnišču nimajo prostora, pa so zbrale denar za enoletno najemnino stanovanja. Cilj, ki bi ga morali doseči, je v prvi vrsti integracija, zato je pomembno begunce v začetnem obdobju spremljati, še poudarja sveti oče.

»Postaviti se v čevlje nekoga drugega«
Nadalje spregovori o vprašanju, zakaj se je tako težko »postaviti v čevlje nekoga drugega«. Pogosto je razlog, da smo sužnji lastne sebičnosti. Ljudje raje mislijo le na svoje probleme in ne želijo videti trpljenja in težav drugega. Vendar pa obstaja še drug nivo. »Postaviti se v čevlje nekoga drugega« pomeni imeti veliko sposobnost razumevanja. Papež navaja primer žalovanja. Žalujočemu se izreče sožalje, udeleži se pogrebne maše, toda malokdo »se postavi v čevlje« tistega vdovca ali vdove ali sirote. To seveda ni lahko.

Če nadalje pomislimo na situacije osamljenosti, »postaviti se v čevlje drugega« pomeni tudi služenje, ponižnost, velikodušnost ali odgovor na dejansko potrebo. Vsi namreč potrebujemo razumevanje, družbo in nasvet. Sveti oče zatrjuje, da je pogosto srečal ljudi, ki so mu povedali, kako so iskali tolažbo pri kristjanih, bodisi laikih, duhovnikih, redovnicah ali škofu. Na koncu so mu rekli: »Da, poslušal me je, toda ni me razumel.« Razumeti pomeni »postaviti se v njegove čevlje«. Da bi nadomestili to nezadostnost veličine, bogastva in človečnosti, se včasih izgubi v besedah. Govori se in govori ter svetuje. Toda kadar so »le besede ali pa je preveč besed«, še pojasni papež Frančišek, ni »te veličine«, ki jo predstavlja »postaviti se v čevlje nekoga drugega«.

Brezdomci imajo veliko dostojanstvo
»Ko vidimo brezdomca, ga lahko pogledamo kakor osebo ali pa kakor da bi bil pes.« Z brezdomci lahko izmenjamo le nekaj besed ali pa vstopimo v odnos in prisluhnemo njihovim zanimivim zgodbam. Osebe, ki živijo na ulicah, takoj razumejo, če se nekdo resnično zanima zanje ali pa k njim pristopi z muko. Sveti oče pravi, da jih sam pozdravi z besedami: »Dober dan, kako si?«

Zatem spominja na zgodbo, ki je v Vatikanu dobro poznana. Nekoč se je v bližini zadrževal neki brezdomec, po rodu Poljak. Pogovarjal se ni z nikomer, niti s Karitasovimi prostovoljci, ki so mu vsak večer prinašali topel obrok hrane. Šele po zelo dolgem času je nekomu povedal svojo zgodbo. Bil je duhovnik in med drugim je dobro poznal Janeza Pavla II., s katerim sta skupaj študirala v semenišču. Glas o njem je prišel do takratnega papeža, ki je potrdil, da se poznata in izrazil željo, da bi se srečala. Tako sta se objela po štiridesetih letih. Na koncu avdience je papež prosil, da bi ga duhovnik spovedal. Nato mu je dejal: »Zdaj si na vrsti ti.« In tako se je spovedal tudi on. Zahvaljujoč gesti nekega prostovoljca, toplemu obroku, besedi tolažbe, dobrodušnemu pogledu, se je tisti človek lahko pobral in ponovno začel normalno življenje. Kasneje je s papeževo pomočjo postal bolniški kaplan. Po besedah svetega očeta gre za čudež, vendar pa obenem tudi za primer, ki nam pove, da imajo brezdomci veliko dostojanstvo.

Ko je bil nadškof v Buenos Airesu, je papež Frančišek vsako jutro srečal nek brezdomski par, ki je prebival tik pred vhodom v nadškofijo. Pozdravil ju je in z njima vedno izmenjal nekaj besed. Nikoli ni pomislil, da bi ju odgnal proč. Nekdo mu je dejal, da prinašata umazanijo, toda sam je odgovoril, da je umazanija nekaj, kar je v notranjosti. »Menim, da se je z osebami treba pogovarjati z veliko človečnostjo, ne kakor da bi nam morale povrniti nek dolg, in ne smemo jih obravnavati, kakor da bi bili bedni psi,« še enkrat poudarja sveti oče.

Je prav dati miloščino osebam na ulici?
Kar zadeva dajanje miloščine osebam, ki prosjačijo na ulicah, pa meni, da imamo veliko argumentov, s katerimi lahko upravičimo svojo odločitev, da jim je ne damo. Eden je na primer, da bodo podarjeni denar porabili za vino. Na ta argument papež odgovarja, da če je kozarec vina edino zadovoljstvo, ki jim je ostalo v življenju, potem je tudi to v redu. Bolje bi bilo, da bi se vprašali, kaj delamo in katero »zadovoljstvo« sami iščemo na skrivaj.

Pomoč je vedno primerna, nadaljuje papež Frančišek. Seveda ni dobro, če revežu zgolj vržemo nekaj drobiža. Pomembna je gesta: tistemu, ki prosi, pomagati tako, da mu pogledamo v oči in se dotaknemo njegove roke. Vreči denar, ne da bi pogledali v oči, ni krščanska gesta.

Za vse to pa je pomembna tudi vzgoja. Sveti oče pove anekdoto o neki materi petih otrok iz Buenos Airesa. Nekega dne, medtem ko so kosili, so zaslišali trkanje na vrata. Bil je neki mož, ki je prosil za hrano. Družina je imela za kosilo zrezke in mama je predlagala, naj revežu vsakdo odstopi polovico svojega zrezka. Štiriletna hčerka je dejala, da je en zrezek še ostal cel, a mama ji je odvrnila: »Tisti je za očka, za zvečer. Če moramo podariti, moramo dati od svojega.« S samo nekaj preprostimi besedami so se otroci tako naučili, da je treba dati od svojega, od tistega, od česar se ne bi hoteli nikoli ločiti. Dva tedna kasneje je imela tista mama nujne opravke v mestu in otroci so bili sami doma. Pustila jim je že pripravljeno malico. Ko se je vrnila, jih je našla za mizo, kjer so malicali skupaj z nekim brezdomcem. Naučili so se »preveč dobro in preveč na hitro«, vsekakor so bili tudi nekoliko neprevidni, komentira papež.

Nato pa zaključi, da vzgajati za dejavno ljubezen pomeni »dotakniti se«, »pogledati« lastno uboštvo, katerega Gospod razume in katerega nas odrešuje. V svoji notranjosti smo namreč vsi ubogi.

Sprejemanje in integriranje beguncev
Sveti oče pogosto vabi k sprejemanju migrantov. Toda mnogi se sprašujejo, če je res potrebno sprejeti vse, brez razlike. Tisti, ki prihajajo v Evropo, bežijo pred vojno ali lakoto, zatrjuje papež: »In mi smo na nek način krivci, saj njihove zemlje izkoriščamo, ne da bi investirali na način, da bi tudi sami od njih lahko imeli koristi.« Imajo pravico, da emigrirajo, in imajo pravico, da so sprejeti in da jim pomagamo. Slednje pa je potrebno storiti s krščansko vrlino previdnosti. To pomeni sprejeti vse, ki se jih lahko sprejme. Prav tako je pomembno, »kako« sprejeti. Papež pojasnjuje, da sprejeti pomeni integrirati. Vsaka država bi morala torej pogledati, kolikšno število oseb lahko sprejme. In če nima možnosti integrirati, ne more sprejeti, razlaga sveti oče. Če se migrante ne integrira, se jih namreč »zapre v geto«. Integracija pomeni vstopiti v življenje neke države, spoštovati njene zakone, kulturo, prav tako pa tudi biti deležni spoštovanja lastnega kulturnega bogastva.

Tudi papež Frančišek je potomec emigrantov
Tudi papež Frančišek sam je potomec emigrantov. Navkljub temu se ni nikoli počutil »izkoreninjenega«. V Argentini, kot pravi, »smo vsi migranti«. To je med drugim razlog, da je tam medverski dialog pravilo in da je močno prisotno bratstvo. Od življenja v Buenos Airesu sveti oče zelo pogreša le eno stvar, in sicer možnost, da bi lahko šel ven na ulico. Posebnega domotožja ne čuti. Nadalje v pogovoru pove še anekdoto o tem, kako so njegovi stari starši skupaj z njegovim očetom že imeli kupljene vozovnice za ladjo, ki naj bi iz Italije odpotovala konec leta 1928 (Princesa Mafalda). Ker pa niso uspeli pravočasno prodati vsega, kar je bilo v njihovi lasti, so vozovnice zamenjali in se vkrcali šele 1. februarja 1929 (Julij Cezar). Ladja, s katero naj bi potovali po prvotnem načrtu, se je med potjo potopila. »Zaradi tega sem tukaj,« zaključi papež Frančišek.

Reveži so bolj solidarni, ker drug drugega potrebujejo
Naslednje vprašanje se je ponovno dotaknilo teme ubogih, in sicer v kontekstu solidarnosti. Sveti oče se spominja, da je v barakarskih naseljih (villa miseria) v Buenos Airesu izkusil več solidarnosti kakor v mestnem središču. Četudi je njihovo življenje bolj zapleteno in težko, so reveži pogosto med seboj bolj solidarni, ker čutijo, da drug drugega potrebujejo. Papež pri tem še dodaja, da se v barakarskih naseljih večkrat naleti na drogo, kar pa ne pomeni, da je v drugih soseskah ni, le da je tam bolje prikrita in se jo uporablja »z belimi rokavicami«.

Milano: »Da bi srečal veliko ljudi«
Še zadnja vprašanja pa so se dotaknila Milana, mesta, ki ga bo sveti oče obiskal prihodnjega 25. marca. V Milanu se za brezdomce stori veliko, a papež pravi, da kakor migranti tudi oni potrebujejo predvsem integracijo. Ta ni enostavna, saj ima vsakdo svojo zgodbo. Zato se je treba približati posamezniku in najti način, kako mu lahko pomagati. Na koncu papež Frančišek še pove, da je bil v Milanu doslej le enkrat, v sedemdesetih letih, in to samo za nekaj ur. Takrat je obiskal le stolnico. Ob neki drugi priložnosti pa je bil na kosilu pri sorodnikih, ki prebivajo v okolici. Mesta tako ne pozna. Njegovo največje pričakovanje od skorajšnjega obiska je, da bi tam »srečal veliko ljudi«.