Papež Frančišek: Bodimo mojstri občestva in bratstva, še zlasti po naših družinah

TRG SV. PETRA (nedelja, 19. februar 2017, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnje nedelje (Mt 5,38-48), je odlomek, ki najbolje izrazi krščansko revolucijo. Jezus pokaže s to zapovedjo pot resnične pravičnosti, ki gre onkraj zakona povračila, torej »oko za oko in zob za zob.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor na današnjo 7. nedeljo med letom z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Zob za zob
To starodavno pravilo je zahtevalo naložiti kršilcem kazni, ki so bile enake povzročeni škodi: smrt, kdor je ubil, amputacija tistemu, ki je koga ranil, in tako naprej. Jezus ne zahteva od svojih učencev, da enostavno trpijo zlo, nasprotno zahteva, da se odzovejo, vendar ne z zlom, temveč, da se odzovejo z dobrim. Zlo povzroči naslednje slo… Samo tako se prekine veriga zla in se stvari resnično spremenijo. Zlo je namreč 'praznina' dobrega, ki je ne moremo napolniti z drugo praznino, temveč samo s 'polnostjo', to je z dobrim. Nasilni povračilni ukrep nikoli ne pripelje k razrešitvi sporov. Ti si mi to storil, ti bom vrnil, to nikoli ne reši spora in ni krščansko ravnanje.

Maščevanje ni nikoli pravično
Za Jezusa zavrnitev nasilja lahko tudi pomeni odpoved zakoniti pravici. Poda nekaj zgledov: nastaviti drugo lice, odstopiti svoje oblačilo ali denar, sprejeti tudi druge žrtve (prim. vv. 39-42). Toda ta odpoved ne pomeni, da se enostavno prezre ali nasprotuje zahtevam pravičnosti. Nasprotno, krščanska ljubezen, ki se izraža na poseben način z usmiljenjem, predstavlja udejanjenje, ki je še višje od pravičnosti. To, o čemer nas hoče Jezus poučiti je jasno razlikovanje med pravičnostjo in maščevanjem. Maščevanje ni nikoli pravično. Dovoljeno nam je zahtevati pravico, saj je naša dolžnost udejanjati pravičnost. Prepovedano pa nam je maščevati se, ali na kakršen koli način podžigati maščevanje, kot izraz sovraštva in nasilja.

Jezus ne želi predlagati novega družbenega reda, temveč predvsem zapoved ljubezni do bližnjega, ki vključuje tudi ljubezen do sovražnikov: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo« (v. 44). To pa ni lahko. Te besede pa ne smemo razumeti kot odobravanje zla, ki ga je storil sovražnik, temveč kot povabilo k višjemu, velikodušnemu pogledu, podobnemu nebeškemu Očetu, ki kot pravi Jezus: »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (v. 45). Tudi sovražnik je namreč človeška oseba in kot taka ustvarjena po Božji podobi, čeprav je trenutno ta podoba zatemnjena zaradi nevrednega obnašanja.

'Sovražniki'
Ko govorimo o 'sovražnikih', ne smemo misliti na ne vem kako drugačne ali od nas oddaljene osebe. Govorimo tudi o nas samih, ki tudi lahko vstopimo v spor z našim bližnjim, včasih celo z domačimi. Koliko je sovraštva po družinah, pomislimo na to. Sovražniki so vsi tisti, ki grdo govorijo o nas, ki nas obrekujejo in nas jezijo. Ni lahko požreti vsega tega. Vsem tem smo poklicani odgovoriti z dobrim, ki pa ima tudi svoja premišljena ravnanja, a navdihnjena z ljubeznijo.

Naj nam Devica Marija pomaga pri hoji za Jezusom na tej težki poti, ki resnično povišuje človeško dostojanstvo in zaradi katere živimo kot otroci našega Očeta, ki je v nebesih. Naj nam pomaga udejanjati potrpežljivost, dialog, odpuščanje, da bomo tako mojstri medsebojnega občestva ter bratstva v našem vsakdanjem življenju, še zlasti po naših družinah.