Papež napisal predgovor h knjigi 'Oče, odpuščam vam'

VATIKAN (torek, 14. februar 2017, RV) – Oče, odpuščam vam je naslov knjige izpod peresa Daniela Pitteta, žrtve spolne zlorabe s strani duhovnika. Predgovor je napisal papež Frančišek in v njem poudaril, da gre za »potrebno, dragoceno in pogumno pričevanje«.

Potrebno, dragoceno in pogumno pričevanje
Daniel Pittet, rojen leta 1959, se je po skoraj dvajsetih letih odločil zapisati svojo zgodbo otroka, ki ga je štiri leta zlorabljal duhovnik. Papež Frančišek je zgodbo prebral in se odločil napisati predgovor. Gre za pogumno dejanje, saj se na ta način ni še nikoli izpostavil noben papež. Daniel je danes mož in oče šestih otrok. Uspelo mu je soočiti se s peklom, ki ga je živel, in kljub vsemu ohraniti vero. Njegova pot ni bila lahka, ostale so mu vse brazgotine. A odločil se je, da svoje življenje zgradi na odpuščanju in znotraj Cerkve ter da poskuša pomagati žrtvam, kot je bil sam. Knjiga Oče, odpuščam vam poleg neposredne pripovedi vsebuje tudi pogovor z duhovnikom, ki je odgovoren za zlorabe. Predvsem pa je v njej izraženo jasno papeževo stališče do zlorab v Cerkvi. Besede, ki  jih je lahko zapisal samo papež Frančišek.

Predgovor papeža Frančiška
»Daniela sem spoznal v Vatikanu leta 2015 ob priložnosti leta posvečenega življenja. Na veliko je želel razširiti knjigo z naslovom Ljubiti je dati vse, v kateri so bila zbrana pričevanja redovnikov in redovnic, duhovnikov in posvečenih. Nisem si mogel predstavljati, da bi ta mož, poln navdušenja in gorečnosti do Kristusa, lahko bil žrtev zlorab s strani nekega duhovnika. In ravno to je bilo tisto, kar mi je povedal. Njegovo trpljenje me je zelo prizadelo. Še enkrat sem videl strašne posledice, ki jih povzročijo spolne zlorabe ter dolgo in bolečo pot, ki čaka žrtve,« zapiše papež  na začetku predgovora.

Izrazi veselje, da lahko danes tudi drugi berejo njegovo pričevanje in odkrijejo, kje lahko zlo vstopi v srce nekega služabnika Cerkve. »Kako lahko duhovnik, služabnik Kristusa in njegove Cerkve, pride do tega, da povzroči toliko hudega? Kako je lahko posvetil svoje življenje, da bi otroke vodil k Bogu, a konča tako, da jih ugonobi v 'hudičevem žrtvovanju', ki uničuje tako žrtev kot življenje Cerkve? Nekatere žrtve so celo prišle do samomora. Ti mrtvi težijo moje srce, mojo vest in tudi vest vse Cerkve. Njihovim družinam izrekam svoje občutke ljubezni, bolečine in ponižno prosim odpuščanje.«

Gre za dejansko grozodejstvo, strašen greh, ki je popolnoma v nasprotju z vsem, kar nas uči Jezus. Jezus uporablja zelo jasne besede proti vsem, ki otrokom povzročajo hudo: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18,6).

Papež poudari, da mora naša Cerkev poskrbeti in zaščititi najšibkejše in nezaščitene. Jasno je namreč bilo povedano, da je njena dolžnost zelo natančno preiskati duhovnike, ki izdajo svoje poslanstvo, in tudi njihove škofe ali kardinale, ki jih ščitijo, kot se je to zgodilo v preteklosti.

Daniel Pittet je v tej nesreči znal srečati tudi drugo plat Cerkve, kar mu je pomagalo, da ni izgubil upanja v ljudi in v Boga. V knjigi nam pripoveduje o moči molitve, ki je ni nikoli zapustil in ki mu je dajala tolažbo v najtemnejših urah. »Svojega mučitelja je srečal štiriinštirideset let pozneje in pogledal v oči človeka, ki ga je ranil v globino duše. In mu ponudil roko. Ranjeni otrok je danes človek na mestu, občutljiv, a na mestu.« Papež prizna, da so se ga zelo dotaknile Danielove besede: »Mnoge osebe ne morejo razumeti, da jih ne sovražim. Odpustil sem jim in svoje življenje zgradil na tem odpuščanju.«

»Zahvaljujem se Danielu,« sklene papež, »kajti pričevanja, kot je njegovo, podirajo zid tišine, ki je dušil škandale in trpljenje, ter usmerijo luč na strašno območje mraka v življenju Cerkve. Odpirajo pot za pravično zadostitev in za milost sprave ter tudi pedofilom pomagajo zavedati se strašnih posledic njihovih dejanj.«