Papež: Odprtost misli in srca. La Civiltà Cattolica izdala 4000. številko

VATIKAN (četrtek, 9. februar 2017, RV) – »Čestitam v svoji zvrsti edinstveni reviji La Civiltà Cattolica za služenje apostolskemu Sedežu. Da bi lahko še naprej bila most meje in razločevanja.« Voščilo je napisal papež Frančišek ustvarjalcem jezuitske revije La Civiltà Cattolica ob izdaji 4000. številke. Uredniki, novinarji, pisci, oblikovalci in sodelavci revije, ki pod okriljem Družbe Jezusove izhaja že 167 let, so se danes dopoldne tudi osebno srečali s svetim očetom, ki je še prej sprejel v zasebno avdienco p. Artura Soso Abascala, vrhovnega predstojnika Družbe Jezusove, in direktorja revije La Civiltà Cattolica, p. Antonia Spadara.

Ostati na odprtem morju. Biti odprti v svet
»Ostanite na odprtem morju!« je spodbudil papež Frančišek šestdeset člansko skupnost ustvarjalcev revije, ki danes poleg italijanskega jezika izhaja tudi v španskem, angleškem, francoskem in korejskem. »Katoličan se namreč ne sme bati odprtega morja, ne sme iskati zavetja v varnih pristaniščih.« To velja predvsem za jezuite, ki se naj izogibajo oklepanju gotovosti in varnosti. »Gospod nas kliče, da gremo v misijone, da odrinemo na globoko, ne pa da gremo v pokoj varovat gotovosti,« je dejal in poudaril, da 4000 številk ni samo neka zbirka papirja, v njih je življenje, sestavljeno iz mnogih premišljevanj, veliko strasti, prestanih bojev in nasprotij, predvsem pa iz mnogega dela.

Spomnil je na dolgo zgodovino, skozi katero se je La Civiltà Cattolica tudi razvijala. Vse do današnjega časa, ko je svet vedno bolj povezan in preseganje jezikovnih ovir pomaga širše in bolje razširjati sporočilo. »Živa kultura teži k odpiranju, vključevanju, pomnoževanju, delitvi, dialogiranju, dajanju in prejemanju znotraj nekega naroda in z drugimi narodi, s katerimi vstopa v odnos. La Civiltà Cattolica bo revija, vedno bolj odprta v svet. To je nov način življenja vašega posebnega poslanstva.« To posebno poslanstvo pa je po papeževih besedah »biti katoliška revija«. Neka revija pa je zares katoliška samo, če ima Kristusov pogled na svet in če ga posreduje in o njem pričuje. »Všeč mi je misliti na La Civiltà Cattolica kot na revijo, ki je obenem most in meja,« je pripomnil.

Imeti nemirne misli in nemirno srce
Papež Frančišek je v nadaljevanju v ospredje želel postaviti tri elemente, ki naj jim ustvarjalci revije sledijo pri svojem delu. To so: nemir, nepopolnost in domišljija. Zbranim je najprej zastavil vprašanje: Je vaše srce ohranilo vznemirjenost raziskovanja? Samo nemir daje jezuitu mir srca. Brez nemira smo nerodovitni. »Če hočete naseliti mostove in meje, morate imeti nemirne misli in srce,« jih je spodbudil. Včasih se varnost doktrine zamenja z občutkom za raziskovanje. »Krščanske vrednote in izročila niso redki koščki, ki jih je treba zapreti v muzejske skrinje. Gotovost vere naj bo raje gonilo vašega raziskovanja,« je poudaril Frančišek in jim za zavetnika ponudil svetega Petra Favra (1506–1546), moža z velikimi željami, nemirnim duhom, nikoli zadovoljnega, pionirja ekumenizma.

Odprta misel, ki jo vodi preroški duh evangelija
Na drugem mestu je papež spregovoril o nepopolnosti oziroma nedopolnjenosti. Bog nas vedno preseneča. In zato morajo biti pisci in novinarji nedopolnjene misli, torej odprte, ne zaprte in toge. »Vaša vera naj odpre vašo misel. Pustite se voditi preroškemu duhu evangelija, da bi imeli izviren, vitalen, dinamičen pogled, ne pa samoumevnega.« In to še posebej danes, v svetu, ki je tako zelo kompleksen in poln izzivov, kjer se zdi, da zmagujeta »kultura brodoloma« in »kultura predalčkanja«, kjer se vrže stran vsaka stvar, ki ne deluje, kot bi se hotelo, ali pa velja za nekoristno. Kriza je namreč globalna, je opozoril papež, in samo misel, ki je zares odprta, se lahko loti te krize in razumevanja, kam gre ta svet, kako pristopiti h kompleksnejšim in nujnim krizam, h geopolitični situaciji, k ekonomskim izzivom in k resni humanitarni drami, povezani z migracijami, kar je dejanski globalni politični vozel naših dni. Sveti oče je tukaj za vzor in oporni lik ponudil Božjega služabnika Mateja Riccija (1522–1610).

Poezija, metafora in domišljija
Tretji element, ki ga je zbranim želel ponuditi papež, pa je bila domišljija. V svetu in Cerkvi je sedaj »čas razločevanja«. Razločevanje se vedno realizira v Gospodovi navzočnosti, ko se gleda znamenja, posluša stvari, ki se zgodijo, se sliši ljudi, ki poznajo ponižne poti vsakdanje trmoglavosti, predvsem revnih ljudi. Modrost razločevanja osvobaja od potrebne dvoumnosti življenja. Vendar pa je treba vstopiti v dvoumnost, kakor je to storil Jezus, ko je prevzel naše meso. Toga misel namreč ni božja.

Frančišek je zatem pregovoril o poeziji, ki jo tudi sam rad prebira: »Poezija je polna metafor. Razumeti metafore pomaga, da misel postane bolj gibčna, intuitivna, fleksibilna ostra. Kdor ima domišljijo, ne postane tog, ima smisel za humor, vedno se veseli miline usmiljenja in notranje svobode. Zmožen je na stežaj odprti prostrane poglede tudi v stisnjenih prostorih«, kakor je to v svojih slikarskih delih počel brat Andrea Pozzo (1642–1709), ki ga je papež ponudil kot tretjo osebnost, h kateri se naj ozirajo ustvarjalci revije La Civiltà Cattolica. Ti naj zato v njej gojijo prostor za umetnost, literaturo, kino, gledališče in glasbo.

Življenje je nestalno in je neprestano vznemirjeno kakor razburkan zrak na nebu in voda v morju. Misel Cerkve mora obnoviti genialnost in vedno bolje razumeti, kako se danes razume človeka, da bi tako razvijala in poglabljala svoj nauk. »Ta genialnost pomaga razumeti, da življenje ni črno bela slika. Je barvna slika. Nekatere barve so svetle in druge temne, nekatere so blede in druge žive. A vsekakor prevladajo odtenki. In to je prostor za razločevanje, prostor, kjer Duh vznemirja nebo kot zrak in morje kot vodo.« Naloga skupnosti La Civiltà Cattolica je, da živijo to soočenje »med žgočimi zahtevami človeka in večnim sporočilom evangelija«. Temu soočenju naj dajo ustreznejše oblike, tudi nove, kakor to danes zahteva način komunikacije, ki se spreminja skozi čas.