Jutranja sveta maša: Kristjan je suženj ljubezni in ne dolžnosti

VATIKAN (ponedeljek, 6. februar 2017, RV) – Tisti, ki so togi, se bojijo svobode, ki nam jo daje Bog, bojijo se ljubezni. Kristjan je suženj ljubezni in ne dolžnosti. Verniki naj se ne skrivajo v togosti zapovedi. Tako je povabil papež Frančišek med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte.

»Gospod, zelo si velik!« Te besede iz Psalma 104, ki je hvalnica Bogu zaradi njegovih čudovitih del, so bile izhodišče papeževe homilije. Oče dela, da bi ustvaril ta čudovita dela stvarstva in da bi s Sinom ustvaril čudovito delo ponovnega stvarjenja. Frančišek je nekemu otroku, ki ga je nekoč vprašal, kaj je Bog delal, preden je ustvaril svet, odgovoril, da je ljubil.

Namesto da bi srce odprli za dar, so se skrili v togost zapovedi
In zakaj je Bog torej ustvaril svet? Preprosto zato, da bi delil svojo polnost, da bi imel nekoga, komur bi lahko dal in bi z njim delil svojo polnost. S ponovnim stvarjenjem pa je Bog poslal svojega Sina, da bi stvari ponovno uredil: iz grdega naredil nekaj lepega, iz zmote nekaj resničnega, iz slabega nekaj dobrega.

Ko Jezus pravi, da Oče vedno deluje in da tudi on vedno deluje, so se pismouki pohujšali in so ga hoteli ubiti: »Zakaj? Ker Božjih stvari niso znali sprejeti kot daru!« Sprejeli so jih le kot pravico in ker je bilo zapovedi malo, so jih sami naredili še več. »Namesto da bi srce odprli za dar, so se skrili in zatočišče našli v togosti zapovedi, katere so pomnožili do 500 ali še več … Niso znali sprejeti daru. Dar se lahko sprejme le s svobodo. Ti, ki so bili togi, pa so se bali svobode, ki nam jo daje Bog; bali so se ljubezni.«

Ko postaneš suženj ljubezni, si svoboden
Zato evangelij pravi, da so Jezusa po njegovih besedah hoteli ubiti. Ker je rekel, da je Oče čudovito delo ustvaril kot dar. Sprejeti Očetov dar: »Zaradi tega smo danes hvalili Očeta: 'Velik si, Gospod! Zelo rad te imam, ker si mi podaril ta dar. Rešil si me, ustvaril si me.' To je molitev hvaljenja, molitev radosti, molitev, ki nam daje veselje krščanskega življenja.« Ni tista zaprta in žalostna molitev osebe, ki ne zna nikoli sprejeti daru, saj se boji svobode, ki vedno s seboj prinaša dar. Ta oseba zna le izpolnjevati svojo dolžnost, ki pa je zaprta. To so sužnji dolžnosti, ne ljubezni. »Ko postaneš suženj ljubezni, si svoboden! In to suženjstvo je lepo!« Toda ti tega niso razumeli.

Kako sprejemamo Božji čudoviti deli stvarjenja in odrešenja?
Dve čudoviti deli Boga sta stvarjenje in odrešenje, ponovno stvarjenje. Papež Frančišek je povabil, da bi se vprašali, kako sami sprejemamo ta čudovita dela: »Kako sam sprejemam to, kar mi je podaril Bog – stvarjenje – kot dar? In če to sprejemam kot dar, ali ljubim stvarjenje, varujem stvarstvo? Kajti bil je dar!« Kako sam sprejemam odrešenje, odpuščanje, ki mi ga je podaril Bog, ko me naredi za svojega otroka skupaj s svojim Sinom? Z ljubeznijo, nežnostjo, svobodo? Ali pa se skrijem v togost zaprtih zapovedi, ki so nedvomno vedno bolj varne – med navednicami – ne dajo pa ti veselja, saj ti ne prinesejo svobode. »Vsakdo med nami se lahko vpraša, kako živi ti dve čudoviti deli, čudovito delo stvarjenja in še bolj čudovito delo ponovnega stvarjenja. In naj nam Gospod da razumeti to veliko stvar in naj nam da razumeti tisto, kar je delal sam, preden je ustvaril svet: ljubil je! Naj nam da razumeti svojo ljubezen do nas in naj mi zmoremo reči – kakor smo rekli danes – 'Zelo si velik, Gospod!' Hvala, hvala! Pojdimo naprej tako.«