2017-02-02 18:12:00

Papež Frančišek: Sanje in preroštvo skupaj


VATIKAN (četrtek, 2. februar 2017, RV) – »Ko so Jezusovi starši prinesli otroka, da bi izpolnili predpise postave, ga je Simeon, ki je 'v Duhu prišel v tempelj' (Lk 2,27), vzel v naročje in izrekel pesem blagoslavljanja in hvaljenja: 'Kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva' (Lk 2,30-31). Simeon ni le lahko videl, ampak je imel tudi privilegij, da je objel upanje, po katerem je hrepenel, in zaradi tega se je vzradostil. Njegovo srce se raduje, ker Bog prebiva sredi svojega ljudstva; čuti ga kot meso svojega mesa.« S tem premišljevanjem se je začela papeževa homilija. Danes, na praznik Jezusovega darovanja v templju in dan posvečenega življenja, je popoldne namreč vodil somaševanje v vatikanski baziliki sv. Petra.

Današnja liturgija nam pove, da se je s tistim obredom, štirideset dni po rojstvu, Gospod na zunaj podvrgel predpisom postave, v resnici pa je srečal svoje ljudstvo, ki ga je pričakovalo v veri: »Srečanje Boga z njegovim ljudstvom vzbudi radost in prenovi upanje.«

Res je, upanje v Boga nikoli ne razočara
Simeonova pesem je pesem verujočega človeka, ki ob koncu svojih dni lahko potrdi: »Res je, upanje v Boga nikoli ne razočara (glej Rim 5,5), On ne prevara.« Simeon in Ana sta v starosti sposobna nove rodovitnosti in o tem pričujeta s petjem: življenje je vredno, da je živeto z upanjem, kajti Gospod svojo obljubo izpolni. V nadaljevanju bo Jezus sam v sinagogi v Nazaretu obrazložil to obljubo: tudi bolniki, jetniki, osamljeni, ubogi, ostareli in grešniki so povabljeni, da zapojejo isto pesem upanja. Jezus je z njimi, je z nami (glej Lk 4,18-19).

Smo dediči sanj naših očetov
To pesem upanja smo kot dediščino prejeli od naših očetov. Oni so nas vpeljali v to »dinamiko«. Na njihovih obrazih, v njihovih življenjih, v njihovi vsakdanji in neomajni predanosti smo lahko videli, kako je ta hvalnica postala meso. Smo dediči sanj naših očetov, dediči upanja, ki ni razočaralo naših mater in očetov ustanoviteljev, naših starejših bratov in sester. Smo dediči naših ostarelih, ki so imeli pogum sanjati; in kakor oni želimo tudi mi danes peti: »Bog ne prevara, upanje Vanj ne razočara.« Bog prihaja naproti svojemu ljudstvu. In mi želimo peti, poglabljajoč se v Joelovo preroštvo: »Izlil bom svojega Duha na vse meso in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo imeli sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja« (Jl 3,1).

Dobro je sprejeti sanje naših očetov, da lahko danes prerokujemo in ponovno najdemo tisto, kar je nekega dne razvnelo naše srce: »Sanje in preroštvo skupaj. Spomin, kako so sanjali naši ostareli, naši očetje in matere, ter pogum, da te sanje preroško vodimo naprej.«

Skušnjava preživetja preoblikuje v grožnjo tisto, kar nam Gospod predstavlja kot priložnost
Ta drža nas bo naredila rodovitne, predvsem pa nas bo obvarovala pred skušnjavo, ki lahko naše posvečeno življenje naredi jalovo. To je »skušnjava preživetja«. Zlo, ki se lahko počasi naseli znotraj nas, v naročje naših skupnosti. Zaradi te »drže preživetja« postanemo reakcionarji, bojazljivci, počasi in tiho se zapremo v naše domove in naše vzorce. Projicira nas nazaj, naproti slavnim – a preteklim – junaštvom, in namesto da bi vzbudila preroško ustvarjalnost, porojeno iz sanj naših ustanoviteljev, išče bližnjice, da bi pobegnili pred izzivi, ki danes trkajo na naša vrata. »Psihologija preživetja« odvzame moč našim karizmam, ker nas pripelje do tega, da jih udomačimo, naredimo »priročne«, a s tem brez tiste ustvarjalne moči, ki so jo uvedle; zaradi nje si bolj želimo zavarovati prostore, zgradbe ali strukture kot pa omogočiti nov razvoj. Zaradi »skušnjave preživetja« pozabimo na milost, zaradi nje postanemo strokovnjaki sakralnega, ne pa tudi očetje, matere ali bratje upanja, katerega smo bili poklicani prerokovati. To »ozračje preživetja« osuši srce naših ostarelih in jim odvzame sposobnost sanjanja ter, na ta način, ojalovi preroštvo, katerega so poklicani oznanjati in uresničevati najmlajši. V nekaj besedah, »skušnjava preživetja« preoblikuje v nevarnost, v grožnjo, v tragedijo tisto, kar nam Gospod predstavlja kot priložnost za poslanstvo. Ta drža ni lastna le posvečenemu življenju, vendar pa smo na poseben način povabljeni, da se pazimo, da ne pademo vanjo.

Postaviti Jezusa tja, kjer mora biti: sredi svojega ljudstva
Papež Frančišek je nato ponovno spomnil na evangeljski odlomek in povabil h kontemplaciji prizora. Tisto, kar je vzbudilo Simeonovo in Anino hvalnico, zagotovo ni bilo gledanje le nase, analiziranje in preverjanje lastne osebne situacije. Ni bilo ostajanje zaprta iz strahu, da bi se jima lahko zgodilo kaj hudega. Tisto, kar je vzbudilo pesem, je bilo upanje, tisto upanje, ki ju je podpiralo v starosti. Tisto upanje se je uresničilo v srečanju z Jezusom. Ko Marija v Simeonovo naročje položi Sina Obljube, starček začne peti svoje sanje. Ko Jezusa postavi sredi njegovega ljudstva, to najde radost. »Da, samo to nam bo lahko povrnilo radost in upanje, samo to nas bo rešilo pred življenjem v drži preživetja. Samo to bo naše življenje naredilo rodovitno in ohranilo živo naše srce. Postaviti Jezusa tja, kjer mora biti: sredi svojega ljudstva.«

Vsi se zavedamo večkulturnega preoblikovanja, katerega prečkamo, nihče ne dvomi o tem. In zato je pomembno, da so posvečene osebe z Jezusom vključene v življenje, v srce teh velikih sprememb. Poslanstvo – v skladu s posameznimi karizmami – je tisto, ki nas spominja, da smo bili povabljeni biti kvas te dejanske mase. Nedvomno lahko obstajajo boljše »moke«, toda Gospod nas je povabil, da »vzhajamo« tukaj in sedaj, z izzivi, ki so pred nami. Ne z obrambno držo, ne smejo nas voditi naši strahovi, ampak z rokami na plugu, prizadevajoč si, da bi zrno, pogosto zasajeno sredi ljuljke, lahko rastlo. Postaviti Jezusa sredi njegovega ljudstva pomeni imeti kontemplativno srce, sposobno prepoznati, kako Bog hodi po cestah naših mest, naših krajev, naših četrti. Postaviti Jezusa sredi njegovega ljudstva pomeni prevzeti odgovornost in želeti pomagati nositi križ našim bratom. Pomeni hoteti dotakniti se Jezusovih ran v ranah sveta, ki je ranjen in hrepeni ter prosi, da bi bil oživljen.

Postaviti se z Jezusom sredi njegovega ljudstva!
»Postaviti se z Jezusom sredi njegovega ljudstva! Ne kakor aktivisti vere, ampak kakor moški in ženske, ki jim je nenehno odpuščeno, moški in ženske, ki so maziljeni v krstu, da bi to Božje maziljenje in tolažbo delili z drugimi.« Postaviti se z Jezusom sredi njegovega ljudstva, da bi občutili »izziv, da bi odkrili in posredovali 'mistiko', ki je v tem, da živimo skupaj, da se pomešamo med druge, se med seboj srečujemo, se držimo za roke, se opiramo drug na drugega, da smo deležni te nekoliko zmedene množice, ki se more spremeniti v pravo izkušnjo bratstva, v solidarno karavano, v sveto romanje … Če bi mogli slediti tej poti, bi bilo to nekaj zelo dobrega, zelo zdravilnega, zelo osvobajajočega, velik izvir upanja« (EG 87). Iti ven iz sebe, da bi se združili z drugimi, ni le nekaj blagodejnega, ampak naše življenje in naše upanje spremeni v hvalnico. Toda to lahko storimo zgolj, če vzamemo za svoje sanje naših ostarelih in jih preoblikujemo v preroštvo.

Pospremimo Jezusa, da bi se srečal s svojim ljudstvom, da bi bil sredi svojega ljudstva, in to ne s pritoževanjem ali tesnobo nekoga, ki je pozabil prerokovati, ker ni prevzel odgovornosti za sanje svojih očetov, temveč s hvaljenjem in vedrino; ne z vznemirjanjem, temveč s potrpežljivostjo nekoga, ki zaupa v Duha, Gospoda sanj in preroštva. In tako delimo tisto, kar nam pripada: pesem, ki se porodi iz upanja.








All the contents on this site are copyrighted ©.