Papeževa kateheza o upanju pri sv. Pavlu: Kristjani smo moški in ženske upanja

VATIKAN (sreda, 1. februar 2017, RV) – Kristjani smo moški in ženske upanja, je bila osnovna misel kateheze, ki jo je papež Frančišek imel med današnjo redno splošno avdienco. Oprl se je na prvo pismo apostola Pavla skupnosti v Tesaloniki. Medtem ko je med zadnjimi katehezami govoril o upanju v Stari zavezi, je danes hotel osvetliti »izjemen domet, ki ga ta krepost dobi v Novi zavezi, ko se sreča z novostjo Jezusa Kristusa in velikonočnim dogodkom«.

Sinovi luči in sinovi dneva
Pavel takole piše Tesaloničanom: »Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni. Tisti namreč, ki spijo, spijo ponoči, in tisti, ki se opijajo, se opijajo ponoči. Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja. Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do rešitve po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim« (1 Tes 5,4-11).

V svetopisemskem odlomku jasno zaznamo vso »svežino in lepoto prvega krščanskega oznanila«, je začel katehezo papež Frančišek. Skupnost v Tesaloniki je mlada, ustanovljena pred kratkim. Kljub težavam in mnogim preizkušnjam, je ukoreninjena v veri in z navdušenjem in veseljem slavi vstajenje Gospoda Jezusa. Apostol se iz srca veseli z vsemi, saj tisti, ki se ponovno rodijo v veliki noči, zares postanejo »sinovi luči in sinovi dneva« (1 Tes 5,5), »v moči polnega občestva s Kristusom«.

Strah pred smrtjo
Skupnost kristjanov v Tesaloniki je pred kratkim ustanovljena, od Kristusove velike noči jo loči le nekaj let. Zato si apostol prizadeva razumeti vse učinke in posledice, ki jih ta edinstven dogodek, torej Gospodovo vstajenje, prinaša za zgodovino in življenje vsakega človeka. Skupnost ni imela toliko težave priznati Jezusovo vstajenje, ampak verovati v vstajenje mrtvih. Papež je izpostavil, da je to Pavlovo pismo zelo aktualno tudi danes. »Vsakokrat ko se znajdemo pred svojo smrtjo ali smrtjo nam ljube osebe, čutimo, da je naša vera na preizkušnji.« Pojavijo se vsi naši dvomi, vsa naša krhkost in se vprašamo: »A bo zares življenje po smrti?« Tudi mi danes potrebujemo povratek h koreninam in temeljem naše vere, da bi se zavedali, kaj vse je Bog storil za nas v Jezusu Kristusu in kaj pomeni naša smrt. Smrti se vsi nekoliko bojimo. In tukaj nam naproti prihajajo Pavlove besede.

Krščansko upanje – upati, kar je že bilo in kar še bo
Pavel prestrašeno in zmedeno skupnost spodbuja, naj trdno kakor čelado na glavi ohranja »upanje odrešenja«, predvsem v preizkušnjah in najtežjih trenutkih življenja. To je krščansko upanje, je pripomnil sveti oče. »Kadar govorimo o upanju, ga lahko razumemo v splošnem pomenu izraza, v povezavi z nečim lepim, ki si ga želimo, ki pa se lahko uresniči ali pa ne.« Upam v smislu želje. Pravimo: »Upam, da bo jutri lepo vreme«, vemo pa, da bo jutri vreme lahko tudi slabo. »Krščansko upanje pa ni takšno. Krščansko upanje je pričakovanje nečesa, kar se je že izpolnilo.« Papež je takole ponazoril: »Tam so vrata in jaz upam, da bom prispel do teh vrat. Kaj moram storiti? Hoditi proti vratom. Prepričan sem, da bom prispel do njih. In tako je tudi s krščanskim upanjem. Prepričan sem, da hodim proti nečemu, kar je, in ne kar bi jaz hotel, da je. To je krščansko upanje. Krščansko upanje je pričakovanje nečesa, kar je že bilo izpolnjeno in kar se bo zagotovo uresničilo za vsakega od nas.«

Učiti se živeti v pričakovanju
Tudi naše vstajenje in vstajenje naših dragih pokojnih ni nekaj, kar se lahko zgodi ali pa ne, temveč je gotova realnost, saj je ukoreninjena v dogodku Kristusovega vstajenja. »Upati torej pomeni učiti se živeti v pričakovanju«. In tako najti življenje. Ko se ženska zave, da je noseča, se vsak dan uči živeti v pričakovanju, da bo videla pogled otroka, ki bo prišel na svet. Tudi mi se moramo učiti iz teh človeških pričakovanj in živeti v pričakovanju, da bomo zrli v Gospoda, da ga bomo našli. Po papeževih besedah to ni enostavno, a lahko se naučimo živeti v pričakovanju. Upati prav tako pomeni imeti ponižno in ubogo srce. Samo ubog človek zna čakati. Kdor je že poln sebe in svojega imetja, ne zna svojega upanja postaviti v nič drugega kakor v samega sebe.

Tako bomo zmeraj z Gospodom
Sveti Pavel zapiše: Jezus »je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim« (1 Tes 5,10). Kot je dodal papež, so te besede vedno razlog za tolažbo in mir. Tudi za ljubljene osebe, ki so nas že zapustile, smo poklicani moliti, da bi živele v Kristusu in bile z nami v polnem občestvu. Sveti oče je priznal, da se ga na poseben način dotaknejo in ga napolnijo z upanjem naslednje Pavlove besede Tesaloničanom: »… tako bomo zmeraj z Gospodom« (1 Tes 4,17). Vse mine, a po smrti bomo za zmeraj z Gospodom. To je popolna gotovost upanja, istega upanja, ki ga je veliko časa pred tem izrazil Job: »A jaz vem, da je moj Odkupitelj živ … To vidim sam, moje oči so uvidele …« (Job 19,25.27). Tako bomo zmeraj z Gospodom, je ponovil papež in zbrane na avdienci v dvorani Pavla VI. vprašal, ali verujejo v to, zatem pa so vsi skupaj trikrat ponovili: »Tako bomo zmeraj z Gospodom.« In tam, z Gospodom, se bomo srečali, je še dodal sveti oče.