Sveti oče: Bojazljivost je greh, ki kristjana popolnoma ohromi

VATIKAN (petek, 27. januar 2017, RV) – Bog naj nas osvobodi greha, ki nas kot kristjane popolnoma ohromi: bojazljivosti, strahu pred vsem. Ta nam prepreči, da bi se spominjali preteklega, upali na prihodnost ter imeli pogum in potrpežljivost v sedanjosti. Tako so se glasile papeževe besede med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte.

V homiliji se je naslonil na berilo iz Pisma Hebrejcem, ki spodbuja h krščanskemu življenju s tremi opornimi točkami: preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Krščansko življenje se ne začenja danes, danes se nadaljuje
Najprej nas vabi, da bi se spominjali, kajti »krščansko življenje se ne začenja danes, danes se nadaljuje«. Spominjati se pomeni »spomniti se vsega«, dobrih in manj dobrih stvari, pomeni položiti svojo zgodbo pred Boga brez prikrivanja in skrivanja. »Bratje, spominjajte se tistih prvih dni: dni navdušenja, hoje dalje v veri, ko se je vero začelo živeti, prestanih preizkušenj … Krščanskega življenja, in tudi vsakodnevnega duhovnega življenja, ni mogoče razumeti brez spomina. Ne le, da se ne razume: brez spomina se ne more krščansko živeti.« Spomin na Božjo rešitev v mojem življenju, spomin na moje težave in kako me je Gospod rešil iz le-teh. »Spomin je milost, milost, za katero moramo prositi: 'Gospod, da ne bi pozabil tvojega koraka v mojem življenju, da ne bi pozabil mirnih trenutkov, in tudi grdih; radosti in križev.' Kristjan je človek spomina.«

Krščanskega življenja se ne more živeti brez gledanja v prihodnost z upanjem
Odlomek iz Pisma Hebrejcem nas zatem spomni, da smo na poti in v pričakovanju nečesa; v pričakovanju, da bomo prišli do neke točke, do srečanja, srečanja z Gospodom. Ob tem nas spodbuja, da bi živeli iz vere. »Upanje: gledati v prihodnost. Kakor se ne more živeti krščanskega življenja brez spomina na storjene korake, se ne more živeti krščanskega življenja brez gledanja v prihodnost z upanjem … na srečanje z Gospodom.« V berilu je lepo rečeno: »Še malo …« Življenje je kakor piš. Mine. Dokler je nekdo mlad, misli, da ima pred seboj veliko časa, a nato nas življenje nauči tistih besed, ki jih vsi izrekamo: »Kako mineva čas! Spoznal sem ga kot otroka, zdaj pa se bo poročil! Kako mineva čas!«

Živeti sedanjost s pogumom in potrpežljivostjo
Kmalu bo prišel. Toda upanje, da ga bomo srečali, je življenje v napetosti, med spominom in upanjem, med preteklostjo in prihodnostjo. Svetopisemski odlomek nas vabi, da bi živeli sedanjost, ki je pogosto boleča in žalostna, s pogumom in potrpežljivostjo, kar pomeni z odkritosrčnostjo, brez sramu in s prenašanjem življenjskih pripetljajev. Vsi smo grešniki, je na tem mestu spomnil sveti oče. Nekdo prej, nekdo kasneje; lahko bi napisali seznam, toda grešniki smo vsi. Pa vendar gremo naprej s pogumom in potrpežljivostjo. Ne ostanemo tam, nepremični, na mestu, kajti tako ne moremo rasti.

Bojazljivost je greh, ki kristjana popolnoma ohromi
Berilo iz Pisma Hebrejcem navsezadnje še posvari pred grehom, ki nam prepreči, da bi se spominjali, da bi upali, imeli pogum in potrpežljivost: to je pred bojazljivostjo. Ta je greh, ki ti zaradi strahu ne dopusti iti naprej. A Jezus pravi: »Ne bojte se.« Bojazljivci so tisti, ki gredo vedno nazaj, ki preveč varujejo sami sebe, ki jih je strah vsega, ki iz previdnosti raje ničesar ne tvegajo, ki izpolnjujejo vse zapovedi …: »Da, to je res, toda to te tudi povsem ohromi, zaradi tega pozabiš na mnoge prejete milosti, odvzame ti spomin, odvzame ti upanje, saj ti ne pusti hoditi.«

Sedanjost takšnega kristjana ali kristjanke je kakor, kadar nekoga na ulici preseneti nepričakovan dež in nima primernih oblačil ter se blago skrči. Tako se skrčijo tudi duše. To je bojazljivost. To je greh zoper spomin, pogum, potrpežljivost in upanje. »Gospod naj nam da rasti v spominjanju, naj nam da rasti v upanju, naj nam vsak dan da pogum in potrpežljivost in naj nas osvobodi tistega, kar je bojazljivost, strah pred vsem … Duše, ki se skrčijo, da bi se ohranile. Jezus pravi: 'Kdor hoče svoje življenje ohraniti, ga izgubi.'«