Papež Frančišek: Pojdimo naprej na naši poti sprave in dialoga

RIM (sreda, 25. januar 2017, RV) – »Srečanje s Kristusom na poti v Damask radikalno spremeni življenje svetega Pavla. Od tistega trenutka dalje smisel bivanja zanj ni več v zanašanju na lastne moči, da bi se skrupulozno držal postave, temveč v tem, da se z vso svojo osebo oprime zastonjske in nezaslužene Božje ljubezni, križanega in vstalega Jezusa Kristusa. Tako spozna vdor novega življenja, življenja v skladu z Duhom, v katerem, po moči vstalega Gospoda, izkusi odpuščanje, zaupanje ter tolažbo. In Pavel te novosti ne more zadržati zase: milost ga priganja, da oznanja veselo novico o ljubezni in spravi, ki ju Bog v Kristusu v polnosti podari človeštvu.« S temi besedami o današnjem prazniku, spreobrnjenju sv. Pavla, se je začela homilija papeža Frančiška. Kakor je v navadi, je ob sklepu tedna molitve za enost kristjanov popoldne vodil večernice v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja.

Sprava človeka z Bogom – dar, ki prihaja od Kristusa
Za apostola narodov je sprava človeka z Bogom, katerega ambasador je postal (glej 2 Kor 5,20), »dar, ki prihaja od Kristusa«. To je jasno razvidno v besedilu iz Drugega pisma Korinčanom, iz katerega izhaja letošnja tema tedna molitve za enost kristjanov: Kristusova ljubezen nas priganja k spravi (glej 2 Kor 5,14-20). »Kristusova ljubezen«: ne gre za našo ljubezen do Kristusa, temveč za Kristusovo ljubezen do nas. Na isti način sprava, h kateri smo spodbujeni, ni le naša iniciativa: je predvsem sprava, ki jo Bog ponudi nam v Kristusu. Prej kot človeško naprezanje vernikov, ki si prizadevajo preseči svoje razdeljenosti, je zastonjski Božji dar. Učinek tega daru osebi, ki ji je odpuščeno in je ljubljena, pa je poklicanost k oznanjevanju evangelija sprave v besedah in dejanjih, k življenju in pričevanju o spravljenem bivanju.

Kako oznanjati ta evangelij sprave po stoletjih razdeljenosti?
S tega vidika se danes lahko vprašamo: »Kako oznanjati ta evangelij sprave po stoletjih razdeljenosti?« Pavel sam nam pomaga najti pot. Poudari, da se sprava v Kristusu »ne more zgoditi brez daritve«. Jezus je dal svoje življenje, ko je umrl za vse. Podobno so ambasadorji sprave poklicani dati življenje v njegovem imenu, ne živeti več sami zase, ampak Zanj, ki je umrl in vstal zanje (glej 2 Kor 5,14-15). Kakor uči Jezus, življenje resnično pridobimo le, kadar ga izgubimo zaradi njegove ljubezni (glej Lk 9,24). To je revolucija, ki jo je živel Pavel, pa tudi večna krščanska revolucija: ne živeti več sami zase, za lastne koristi in podobo, temveč po Kristusovi podobi, Zanj in v skladu z Njim, z njegovo ljubeznijo in v njegovi ljubezni.

Gledati Gospodov križ – naš program življenja je tam
Za Cerkev in vsako krščansko veroizpoved je to povabilo, da se ne bi opirali na programe, preračunavanje in prednosti, da se ne bi zanašali na trenutne priložnosti in modo, ampak da bi pot vedno  iskali gledajoč Gospodov križ: »Naš program življenja je tam.« Obenem pa je tudi povabilo, da bi šli ven iz vsake osame, da bi presegli skušnjavo avtoreferenčnosti, ki prepreči, da bi doumeli tisto, kar Sveti Duh izvršuje onstran lastnega prostora. Pristna sprava med kristjani se bo lahko uresničila, ko bomo znali prepoznati darove drug drugih in se bomo zmožni s ponižnostjo in krotkostjo učiti drug od drugih, ne da bi pričakovali, do se bodo drugi najprej učili od nas.

»Staro je minilo«
Če živimo ta »umreti sami zase« za Jezusa, je naš stari način življenja odrinjen v preteklost. In kakor se je zgodilo sv. Pavlu vstopimo v novo obliko bivanja in občestva. Z njim lahko rečemo: »Staro je minilo« (2 Kor 5,17). Gledati nazaj pomaga in je nujno za očiščevanje spomina. Toda »fiksirati« se na preteklost, zadrževati se ob spominjanju doživetih in storjenih krivic ter soditi z zgolj človeškimi merili, lahko ohromi in prepreči, da bi živeli sedanjost. Božja Beseda nas opogumlja, da bi iz spomina jemali moč, da bi se spominjali dobrega, prejetega od Gospoda; toda od nas zahteva tudi, da preteklost pustimo za seboj in v sedanjosti hodimo za Jezusom ter živimo novo življenje v Njem. Dopustimo Njemu, ki vse dela novo (glej Raz 21,5), da nas usmeri k novi prihodnosti, odprti za upanje, ki ne razočara, prihodnosti, v kateri bo mogoče preseči razdeljenosti in bodo verniki, prenovljeni v ljubezni, v polnosti in vidno složni.

Katoličani in protestanti
Medtem ko hodimo po poti enosti se letos na poseben način spominjamo petstoletnice protestantske reformacije. Dejstvo, da se katoličani in protestanti danes lahko skupaj spominjajo dogodka, ki je ločil kristjane, in da to delajo z upanjem, s poudarkom na Jezusu in njegovem delu sprave, je pomemben cilj. Dosežen je bil zahvaljujoč Bogu in molitvi, preko petdesetih let medsebojnega spoznavanja in ekumenskega dialoga.

Prisrčni in bratski pozdravi
Medtem ko je Boga prosil za dar sprave z Njim in med nami, je papež Frančišek zatem namenil prisrčne in bratske pozdrave njegovi eminenci metropolitu Genadiju, predstavniku ekumenskega patriarhata, njegovi milosti Davidu Moxonu, osebnemu predstavniku canterburyjskega nadškofa v Rimu, in vsem drugim zbranim predstavnikom različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti. Poseben pozdrav je sveti oče namenil članom Mešane komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami. Zaželel jim je, da bi njihovo delo v teh dneh, med plenarnim zasedanjem, obrodilo sad. Na koncu pa je papež pozdravil še študente ekumenskega inštituta Bossey, ki so na obisku v Rimu, da bi poglobili svoje poznavanje katoliške Cerkve; mlade pravoslavce in vzhodne pravoslavce, ki študirajo v Rimu zahvaljujoč štipendijam Odbora za kulturno sodelovanje z vzhodnimi Cerkvami, ki deluje v okviru Papeškega sveta za pospeševanje enosti med kristjani. Predstojnikom in sodelavcem tega dikasterija je papež izrazil spoštovanje in hvaležnost.

Pojdimo naprej na naši poti sprave in dialoga
»Dragi bratje in sestre, naša molitev za enost kristjanov je soudeleženost pri molitvi, s katero se je Jezus pred trpljenjem obrnil na Očeta, 'da bi bili vsi eno' (Jn 17,21). Nikoli se ne utrudimo prositi Boga za ta dar. V potrpežljivem in zaupljivem pričakovanju, da Oče vsem vernikom podeli blagor polnega vidnega občestva, pojdimo naprej na naši poti sprave in dialoga, spodbujeni z junaškim pričevanjem številnih bratov in sester, ki so včeraj in danes združeni v trpljenju zaradi Jezusovega imena. Izkoristimo vsako priložnost, ki nam jo ponudi Previdnost, da bi skupaj molili, da bi skupaj oznanjali, da bi skupaj ljubili in služili, predvsem najbolj ubogim in zanemarjenim.«