Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Spreobrnjenja apostola Pavla

Življenje sv. Pavla pred Damaskom in po njem
(2. kateheza, 27. avgusta 2008)
Dragi bratje in sestre!
V zadnji katehezi pred počitnicami - pred dvema mesecema, v začetku julija - sem v Pavlovem letu začel novo tematsko vrsto, pri čemer sem se ukvarjal s svetom, v katerem je živel sv. Pavel. Danes se navezujem na to in bi rad nadaljeval svoja premišljevanja o apostolu narodov ter na kratko predstavil njegov življenjepis. Medtem ko se bomo prihodnjo sredo posvetili izrednemu dogodku, ki se je zgodil na poti v Damask, to je Pavlovemu spreobrnjenju, tistemu temeljnemu preobratu v njegovem življenju na osnovi srečanja s Kristusom, bomo danes podali kratek pregled njegovega življenja. Življenjepisne podatke o Pavlu najdemo v pismu Filemonu, v katerem samega sebe označuje kot "starega Pavla" (Flm 9: "presbytes"), in v Apostolskih delih, kjer je v trenutku Štefanovega kamnanja opisan kot "mladenič" (7,5: "neanías"). Ti dve navedbi starosti o njegovi osebi sta očitno zelo splošni, toda v skladu s starimi izračunavanji so moža označili kot "mladega", ko je bil star okoli 30 let, medtem ko so ga imenovali "starega", ko je dosegel življenjsko starost blizu 60 let.

Časovni vrstni red
V strogem pomenu je Pavlov rojstni datum v veliki meri odvisen od datiranja pisma Filemonu. Izročilo datira njegovo pisanje v čas njegovega ujetništva v Rimu, sredi 60-ih let. Pavel naj bi bil rojen okoli leta 8, potemtakem bi bil star približno 60 let, pri Štefanovem kamnanju pa okoli 30 let. To naj bi bil pravilni časovni vrstni red. In naše obhajanje Pavlovega leta sledi natančno tej kronologiji. Leto 2008 je bilo izbrano v spomin na njegovo rojstvo okoli leta 8.

Kakor koli že: Pavel je bil rojen v Tarzu v Ciliciji (prim. Apd 22,3). To mesto je bilo upravno središče pokrajine in je imelo leta 51 pred Kr. za prokonzula samega Marka Tulija Cicerona, medtem ko je bil Tarz deset let pozneje, leta 41, prizorišče prvega srečanja med Markom Antonijem in Kleopatro. Bil je Jud iz diaspore in je govoril grško, čeprav je imel ime latinskega izvora, ki je v ostalem po asonanci izpeljano iz prvotnega judovskega imena Savel/Saulos, ter je imel rimsko državljanstvo (prim. Apd 22,25-28). Pavel je bil umeščen v tri kulture - rimsko, grško in judovsko -, in morda je bil tudi prav zaradi tega pripravljen za rodovitno univerzalistično odprtost, za posredovanje med kulturami in za resnično univerzalnost. Izučil se je tudi rokodelstva, ki ga je morda prevzel od očeta in pri katerem je šlo za poklic "izdelovalca šotorov" (prim. Apd 18,3: "skenopoiòs"). Pri tem je verjetno treba razumeti nekoga, ki predeluje surovo kozjo volno in platnena vlakna, da bi izdeloval preproge ali šotore (Apd 20,33-35). V starosti 12 do 13 let, torej v dobi, ko judovski mladenič postane "bar mizwa" ("sin postave"), je Pavel zapustil Tarz in se preselil v Jeruzalem, kjer se je šolal pri nogah rabina Gamalijela Starejšega, nečaka velikega rabina Hillela, po najstrožjih predpisih, in pri tem razvijal veliko vnemo za Mojzesovo postavo - toro (prim. Gal 1,14; Flp 3,5-6; Apd 22,3; 23,6; 26,5).

Na osnovi te trdne pravovernosti, katere se je naučil v Hillelovi šoli v Jeruzalemu, je v novem gibanju, ki se je sklicevalo na Jezusa iz Nazareta, videl nevarnost, ogrozitev za judovsko istovetnost in za resnično pravovernost očetov. Iz tega je mogoče spoznati dejstvo, da je odločno "preganjal Cerkev", kakor je sam trikrat priznaval v svojih pismih (1 Kor 15,9; Gal 1,13; Flp 3,6). Tudi če ni lahko dejansko si predstavljati, v čem je bilo to preganjanje, je na vsekakor mogoče izhajati iz tega, da je njegovo ravnanje prežemala nestrpnost. V tem okviru je dogodek pred Damaskom, o katerem bomo govorili v prihodnji katehezi. Zagotovo se je od tega trenutka dalje njegovo življenje spremenilo in postal je neutrudni apostol evangelija. V resnici je šel Pavel v zgodovino bolj s svojim delovanjem kot kristjan, še več, kot apostol, kakor pa s svojimi dejanji kot farizej. V skladu z izročilom je njegovo apostolsko delovanje razčlenjeno na osnovi njegovih treh misijonskih potovanj, katerim se je pridružil njegov prevoz v Rim, ko je bil ujetnik. O vseh poroča Luka v Apostolskih delih. Pri teh treh misijonskih potovanjih pa je vendar treba prvo razlikovati od obeh drugih.

Med prvim potovanjem namreč Pavel ni bil neposredno odgovoren (prim. Apd 13-14), marveč je bila odgovornost  zaupana Ciprčanu Barnabu. Skupaj sta se odpravila na pot kot odposlanca  antiohijske Cerkve v Orontu (prim. Apd 13,1-3). Potem ko sta iz pristanišča v Selevciji na sirski obali odplula na morje, sta prehodila otok Ciper od Salamine do Pafa. Od tam sta prispela na južno obalo Anatolije, v današnji Turčiji, in obiskala mesta Atalijo, Perge v Pamfiliji, Antiohijo v Pizidiji, Ikonij, Listro in Derbe, od koder sta se vrnila na svoje izhodiščno mesto.

Na tem potovanju je nastala Cerkev ljudstev, Cerkev poganov. Medtem se je predvsem v Jeruzalemu razvnelo burno razpravljanje o vprašanju, koliko so kristjani, ki so izšli poganstva, dolžni sprejeti tudi življenje in postavo Izraela (različna pravila in predpise, ki so ločevala Izrael od ostalega sveta), da bi bili res deležni obljub prerokov in dejansko prevzeli Izraelovo dediščino. Za rešitev tega temeljnega vprašanja za nastajajočo Cerkev se je v Jeruzalemu sestal tako imenovani "apostolski koncil", da bi se posvetoval o tem vprašanju, od katerega je bil odvisen dejanski nastanek vesoljne Cerkve. Sklenjeno je bilo, naj spreobrnjenim poganom ne nalagajo izpolnjevanja Mojzesove postave (prim Apd 15,6-30): niso jih torej vezali predpisi judovske vere. Edino nujno je bilo, da pripadajo Kristusu in živijo s Kristusom in po njegovi besedi. Če namreč pripadajo Kristusu, pripadajo tudi Abrahamu in Bogu  ter so deležni vseh obljub. Po tem odločilnem dogodku se je Pavel ločil od Barnaba, si izbral Sila in začel svoje drugo misijonsko potovanje (prim. Apd 15,36-18,22).

Potovanje v Evropo
Potem ko je prehodil Sirijo in Cilicijo, je vnovič obiskal mesto Listro, kjer je vzel s seboj Timoteja (zelo pomembna oseba za nastajajočo Cerkev, sin Judinje in pogana) in ga dal obrezati. Nato je potoval skoz Srednjo Anatolijo in dosegel mesto Trojo na severni obali Egejskega morja. Tu je znova prišlo do pomembnega dogodka: v sanjah je videl na nasproti ležeči strani morja, se pravi v Evropi, nekega Makedonca, ki mu je zaklical: "Pridi k nam in nam pomagaj!"  To je bila prihodnja Evropa, ki je prosila za pomoč in luč evangelija. Spodbujen od tega videnja, se je odpravil na pot v Evropo. Z ladjo se je peljal v Makedonijo in tako prispel v Evropo. V Neapolisu se je izkrcal na kopno ter prišel v Filipe, kjer je osnoval lepo skupnost. Nato je odplul naprej v Solun, a je moral zapustiti mesto zaradi težav, ki so jih povzročili Judje, ter je končno prek Bereje prispel v Atene.

V tem glavnem mestu antične grške kulture je pridigal poganom in Grkom najprej na trgu (agori) in nato na areopagu. Njegovo govor na areopagu, ki je dokumentiran v Apostolskih delih, je zgled za to, kako prevesti evangelij v grško kulturo; zgled, kako je mogoče Grkom razložiti, da ta Bog kristjanov, Judov, ni njihovi kulturi tuj Bog, marveč neznani, od njih pričakovani Bog, resničen odgovor na najgloblja vprašanja njihove kulture. Iz Aten se je nato odpravil v Korint, kjer je ostal leto in pol. Tam je prišlo do časovno povsem jasno določljivega dogodka, ki je najbolj zanesljivo dokazan v vsem njegovem življenjepisu. Pri svojem prvem bivanju v Korintu so ga  namreč privedli pred prokonzula Galiona, guvernerja senatorske province Ahaje, ker je bil obdolžen nezakonitega bogočastja. O tem Galionu in njegovem času v Korintu obstaja starodaven napis, ki so ga našli v Delfih in ki dokumentira, da je bil v letih od 51 do 53 prokonzul v Korintu. S tem imamo torej popolnoma zanesljiv časovni podatek. Pavlovo bivanje se mora torej ujemati s temi leti. Izhajamo lahko iz tega, da je Pavel prišel okoli leta 50 in ostal do 52. Iz Korinta se je prek Kenhreje, vzhodnega mestnega pristanišča, odpeljal v Palestino in prišel v Cezarejo, od koder se je podal v Jeruzalem, da bi se končno vrnil v Antiohijo v Orontu.

Tretje misijonsko potovanje (prim. Apd 18,23-21,16) se je kakor vedno začelo v Antiohiji, ki je postala izhodišče Cerkve poganov in misijona med pogani, bila pa je tudi kraj, kjer so izoblikovali pojem "kristjani". Tukaj so, tako poroča sv. Luka, Jezusove učence prvikrat imenovali "kristjane". Od tu se je Pavel peljal naravnost v Efez, glavno mesto azijske province, kjer se je zadrževal dve leti in opravljal službo, ki je prinašala zelo dobre sadove za vso pokrajino. Iz Efeza je Pavel pisal svoja pisma Solunčanom in Korinčanom. Tamkajšnji srebrarji pa so naščuvali prebivalce mesta proti Pavlu, ker so videli, da njihovi dohodki pojemajo zaradi upadanja Artemidinega kulta (Diani Efeški posvečeni tempelj, artemision, je bil eden od sedmerih čudes starega sveta). Zato je moral Pavel bežati na sever. Ko je vnovič prišel v Makedonijo je spet potoval navzdol v Grčijo, verjetno v Korint, kjer je bival tri mesece in pisal znamenito pismo Rimljanom.

 Od tam se je spet vrnil: odpravil se je ponovno na pot v Makedonijo, z ladjo dosegel Trojo, se dotaknil otokov Mitilenije, Kiosa in Samosa ter končno prispel v Milet, kjer je imel pomemben govor pred starešinami efeške Cerkve, v katerem je zasnoval podobo o pravem pastirju Cerkve (prim. Apd 20). Od tam je spet odjadral v Tir, od koder je dosegel Cezarejo, da bi se že drugič odpravil v Jeruzalem. Tam so ga zaradi nekega nesporazuma zaprli: nekateri Judje so pomotoma imeli za pogane druge Jude grškega porekla, katere je Pavel vzel s seboj v območje templja, ki je bilo pridržano izključno Izraelcem. Za to dejanje predvidena smrtna kazen mu je bila prihranjena po zaslugi posega rimskega tribuna, ki je varoval tempeljsko območje (prim. Apd 21,27-36); to se je pripetilo, ko je bil Antonij Feliks cesarski prokurator v Judeji. Po določenem času v ječi (mnenja o trajanju zapora so deljena) se je Pavel kot rimski državljan skliceval na cesarja (ki je bil tedaj Neron); naslednji prokurator, Porcij Fest, ga je nato v varnem vojaškem spremstvu poslal v Rim.

Na svoji poti v Rim se  je ustavil na sredozemskih otokih Kreti in Malti in nato dosegel mesta Sirakuze, Regij in Puteole. Rimski kristjani so mu prišli naproti po Apijski cesti do Apijevega trga (ki je približno 70 kilometrov južno od glavnega mesta), in drugi do Treh tabern (približno 40 kilometrov). V Rimu se je srečal z vodilnimi možmi judovske občine, katerim je zaupal, da nosi svoje vezi "zaradi Izraelovega upanja" (Apd 28,20). Lukovo poročilo se konča z omembo dveh let, ki jih je Pavel preživel v Rimu, ob vojakovi straži. Pri tem pa ni omenjena niti obsodba po cesarju (Neronu) niti obtoženčeva smrt.  Poznejša izročila so poročala o njegovi osvoboditvi, ki naj bi nato omogočila misijonsko potovanje v Španijo, kakor tudi poznejši skok na Vzhod, natančneje povedano na Kreto, v Efez in Nikopolis v Epiru. Prav tako na hipotetični osnovi domnevajo ponoven pripor in drugo ujetništvo v Rimu (kjer naj bi napisal tri tako imenovana "pastoralna pisma", se pravi obe pismi Timoteju in pismo Titu). Prišlo naj bi tudi do drugega procesa, ki naj bi se iztekel v njegovo škodo. Kljub temu morajo mnogi Pavlovi raziskovalci iz več razlogov dopustiti, da se apostolov življenjepis konča z Lukovim poročim v Apostolskih delih.

K njegovemu mučeništvu se bomo vrnili v svojih katehezah na poznejšem mestu. Pri tem kratkem naštevanju Pavlovih potovanj naj zaenkrat zadostuje ugotovitev, da se je posvetil oznanjevanju evangelija, ne da bi pazil na svoje moči. Pri tem je moral sprejeti nase vrsto težkih preizkušenj, ki jih našteva v drugem pismu Korinčanom (prim. 11,21-28). Sicer pa sam piše: "Vse delam zaradi evangelija" (1 Kor 9,23). S popolno velikodušnostjo je skušal biti s svojim življenjem zgled za to, kar imenuje "skrb za vse Cerkve" (2 Kor 11,28).

Vidimo zavzetost, ki jo pojasnjuje edinole duša, ki je zares prevzeta od luči evangelija in zaljubljena v Kristusa; duša, ki jo nosi globoko prepričanje: svetu moramo prinašati Kristusovo luč in vsem oznanjati evangelij. Bistvo tega kratkega pregleda Pavlovih potovanj  se mi zdi tole: da vidimo njegovo gorečnost za evangelij in s tem spoznamo veličino, lepoto in globoko nujnost evangelija za nas vse.

Prosímo, naj Gospod, ki je dal Pavlu videti svojo svetlobo, slišati svojo besedo in se v vsej notranjosti dotaknil njegovega srca, tudi nam da videti svojo luč. Prosímo Gospoda, naj se njegova beseda dotakne  tudi našega srca, da bomo mogli tudi mi današnjemu svetu prinašati luč evangelija in Kristusovo resnico, katere je svet tako zelo žejen.

Doživetje svetega Pavla v Damasku
(3. kateheza, 3. septembra 2008)
Dragi bratje in sestre!
Današnja kateheza bo posvečena doživetju sv. Pavla na poti v Damask, torej tistemu doživetju, ki ga običajno imenujemo njegovo spreobrnjenje. Prav na poti v Damask je namreč v začetku tridesetih let 1. stoletja prišlo do odločilnega  trenutka v Pavlovem življenju, in sicer po nekem obdobju, v katerem je preganjal Cerkev. O tem so pisali veliko in seveda pod različnimi vidiki. Gotovo je, da se je tam zgodil preobrat, še več padec, ki je postavil na glavo njegovo gledanje. Povsem nepričakovano je tedaj začel Pavel gledati na vse, kar je dotlej zanj predstavljalo najvišji ideal in tako rekoč bistvo njegovega bivanja, kot na "izgubo" in "nesnago" (prim. Flp 3,7-8). Kaj se je zgodilo?

O tem imamo dve vrsti virov. Prvi in najbolj znani vir so poročila izpod Lukovega peresa, ki v Apostolskih delih trikrat poroča o tem dogodku (prim. 9,1-19; 22,3-21; 26,4-23). Povprečno izobraženi bralec je morda v skušnjavi, da vse preveč obstane pri nekaterih podrobnostih, kot so: svetloba z neba, padec na tla, glas, ki ga kliče, novo stanje slepote, ozdravitev, kakor da bi padle luskine z oči, in post. Toda vse te podrobnosti se nanašajo na središče dogajanja: vstali Kristus se prikaže kot žareča svetloba in spregovori Savlu, spremeni njegovo mišljenje in življenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako tudi na zunaj postane očitno to, kar je bila njegova notranja resničnost, njegova slepota za resnico, za luč, za Kristusa. Nato pa njegova dokončna privolitev Kristusu  v krstu spet odpre njegove oči, da zares vidi.

V zgodnji Cerkvi so krst imenovali tudi "razsvetljenje", ker ta zakrament podari luč in omogoča, da zares vidimo. Vse, kar je s tem teološko naznačeno, se v Pavlu uresniči tudi telesno: potem ko je ozdravljen od svoje notranje slepote, vidi dobro. Sv. Pavla torej ni spremenila kaka misel, marveč dogodek. Spremenila ga je neustavljiva navzočnost Vstalega, o kateri poslej ne bo mogel nikdar več dvomiti, tako močna je bila očitnost tega dogodka, tega srečanja. V temelju je spremenila Pavlovo življenje. V tem smislu moremo in moramo govoriti o spreobrnjenju. To srečanje sestavlja središče Lukove pripovedi, ki je morda uporabljal poročilo, ki je verjetno nastalo v cerkveni občini v Damasku. Na to je mogoče sklepati po krajevni obarvanosti, ki nam jo posredujejo Hananijeva navzočnost in imeni ulice kakor tudi lastnika hiše, v kateri je Pavel prebival (prim. Apd 9,11). Drugo vrsto virov o spreobrnjenju predstavljajo pisma sv. Pavla. Sam ni nikoli v podrobnostih govoril o tem dogodku, ker je, tako mislim, mogel predpostavljati, da so vsi poznali bistvo te njegove zgodovine. Saj so pač vsi vedeli, da ga je Kristus iz preganjalca preoblikoval v gorečega apostola. To pa se ni zgodilo zaradi lastnega premišljevanja, marveč na osnovi pomembnega dogodka, srečanja z Vstalim. Tudi če Pavel ne govori o podrobnostih, večkrat namiguje na to skrajno pomembno dejstvo, da je namreč tudi on priča Jezusovega vstajenja. Razodetje o tem pa je prejel neposredno od Jezusa samega, skupaj s poslanstvom za apostola. Najbolj jasno besedilo o tem najdemo v njegovih pripovedih o tem, kaj sestavlja središče odrešenjske zgodovine: Jezusova smrt in vstajenje ter prikazovanja pred pričami (prim 1 Kor 15). Z besedami najstarejšega izročila, ki ga je tudi on prejel od Cerkve v Jeruzalemu, Pavel pove, da se je na križu umrli, pokopani in vstali Jezus po svojem vstajenju prikazal najprej Kefu, torej Petru, nato dvanajsterim, zatem petsto bratom, ki so večinoma tedaj še živeli; nato Jakobu, nato vsem apostolom. K tej pripovedi, ki jo prejme iz izročila, pa dostavi: "Kot zadnjemu od vseh se je prikazal tudi meni" (1 Kor 15,8). Tako pojasni, da je to temelj njegovega apostolata in njegovega novega življenja. So še druga besedila, v katerih prihaja na dan isto: "Po Jezusu Kristusu smo prejeli milost in apostolstvo" (prim. Rim 1,5); in dalje: "Ali nisem videl Jezusa, našega Gospoda?" (1 Kor 9,1). S temi besedami namiguje na nekaj, kar vsi vedo. Končno beremo v besedilu (Gal 1,15-17), ki je najbolj razširjeno: "Ko pa me je Bog, ki me je izvolil že od materinega telesa in me poklical po svoji milosti, v svoji milosti razodel svojega Sina, da ga oznanjam med pogani, se nisem posvetoval z nobenim človekom. Tudi nisem šel takoj v Jeruzalem k tistim, ki so bili pred menoj apostoli, marveč sem šel v Arabijo in se nato spet vrnil v Damask". V tej "obrambi samega sebe" odločno poudari, da je tudi on resnična priča Vstalega in da ima svoje poslanstvo, ki ga je prejel neposredno od Vstalega.

Tako moremo videti, da se oba vira, Apostolska dela in pisma sv. Pavla, združujeta in ujemata: Vstali je govoril Pavlu, poklical ga je za apostola, iz njega je napravil pravega apostola, pričevalca vstajenja, s posebnim naročilom, da oznanja evangelij poganom, grško-rimskemu svetu. Pavel pa je istočasno spoznal, da mora kljub neposrednosti svojega odnosa do Vstalega stopiti v občestvo Cerkve, da se mora dati krstiti in živeti v soglasju z drugimi apostoli. Samo v tem občestvu z vsemi bo mogel biti pravi apostol, kakor izrecno piše v prvem pismu Korinčanom: "Naj oznanjam jaz ali drugi: to je naše oznanilo in to je vera, ki ste jo prejeli" (15,11). Obstaja samo eno oznanjevanje Vstalega, ker je Kristus en sam.

Kakor vidimo, Pavel na vseh teh mestih nikoli ne razlaga tega trenutka kot dogodka spreobrnjenja. Zakaj? O tem je veliko hipotez, a zame je razlog povsem očiten. Ta obrat njegovega življenja, ta preobrazba vsega njegovega bitja ni bila izid psihološkega postopka, razumskega ali moralnega zorenja ali razvoja, marveč je prišla od zunaj. Ni bila izid njegovega mišljenja, marveč je izhajala iz srečanja z Jezusom Kristusom. V tem smislu ni bila kratko malo spreobrnjenje, dozorevanje njegove osebe, marveč je bila zanj samega smrt in vstajenje: eno bivanje je umrlo in iz tega je nastalo drugo novo bivanje z vstalim Kristusom. Te Pavlove prenovitve nikakor ni mogoče razložiti drugače. Vse psihološke analize ne morejo vprašanja ne pojasniti ne rešiti. Edino dogodek, močno srečanje s Kristusom, je ključ za razumevanje tega, kar se je bilo zgodilo: smrt in vstajenje, prenovitev, ki jo je uresničil Jezus, ki se mu je prikazal in je govoril z njim. V tem globljem smislu moremo in moramo govoriti o spreobrnjenju. To spreobrnjenje je resnična prenovitev, ki je spremenila vsa njegova merila. Zdaj more reči, da je vse, kar je bilo prej zanj bistveno in osnovno, postalo "nesnaga". Ni več "zasluga", marveč "izguba", ker odslej velja samo življenje v Kristusu.

Vseeno ne smemo misliti, da je bil Pavel na ta način vklenjen v slepi dogodek. Res je prav nasprotno, ker je vstali Kristus luč resnice, luč Boga samega. To je razširilo njegovo srce, ga odprlo za vse. V tem trenutku ni izgubil prav ničesar tistega, kar je bilo dobrega in resničnega v njegovem življenju, v njegovi dediščini. Na novo je marveč razumel modrost, resnico, globino postave in prerokov ter si je vse to spet na novo prisvojil. Istočasno se je njegov razum odprl modrosti poganov. Ker se je z vsem srcem odprl Kristusu, je postal zmožen za obsežen dialog z vsemi, zmožen vsem postati vse. Tako je zares mogel biti apostol poganov.

Ko zdaj prihajamo sami k sebi, se vprašajmo: kaj to pomeni za nas? To pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nobena nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa. Seveda se nam ne kaže tako neustavljivo in žareče, kakor je storil s Pavlom, da bi iz njega napravil apostola narodov. A tudi mi moremo srečati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslužnem življenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in čutiti, da se on dotika našega srca. Šele v tem osebnem odnosu do Kristusa, šele v tem srečanju z Vstalim resnično postajamo kristjani. In tako se odpira naš razum, odstira se nam vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice. Prosímo torej Gospoda, naj nas razsvetli, naj nam v tem našem svetu podari srečanje z njegovo navzočnostjo in naj nam tako podeli živo vero, odprto srce, veliko ljubezen do vseh, ki je zmožna spremeniti svet.

Apostol je sodelavec resničnega veselja
(4. kateheza, 10. septembra 2008)
Dragi bratje in sestre!
Prejšnjo sredo sem govoril o velikem preobratu, ki se je zgodil v življenju sv. Pavla zaradi njegovega srečanja z vstalim Kristusom. Jezus je stopil v njegovo življenje in ga preobrazil iz preganjalca v apostola. Tisto srečanje je nakazalo začetek njegovega poslanstva. Pavel ni mogel živeti naprej kakor dotlej, čutil je, da mu zdaj Gospod zaupa nalogo, naj oznanja njegov evangelij kot apostol. In prav o tem njegovem novem življenjskem položaju, se pravi, da je njegov apostol, bi rad danes govoril. Običajno istovetimo, sledeč evangelijem, dvanajstere z naslovom apostolov, z namenom, da tako poimenujemo tiste, ki so bili Jezusovi sopotniki in poslušalci njegovega nauka. Vendar se tudi Pavel čuti kot pravi apostol in zato se zdi prepričljivo, da se pavlinski pojem apostolata ne omejuje na skupino dvanajsterih. Seveda zna Pavel svoj primer jasno razločevati od primera tistih, »ki so bili apostoli pred njim« (prim. Gal 1,17). Njim priznava čisto posebno mesto v življenju Cerkve. Kakor vsi vemo se tudi sv. Pavel sam pojmuje kot »apostol« v dejanskem pomenu. Gotovo je, da nihče v začetnem obdobju krščanstva ni prepotoval toliko kilometrov po suhem in po vodi kakor on, z enim samim ciljem, da bi oznanjal evangelij.

Pavel je torej imel takšno pojmovanje apostolata, ki je daleč presegalo tisto pojmovanje, ki je povezano samo s skupino dvanajsterih in nam ga izroča predvsem sv. Luka v Apostolskih delih (prim. Apd 1,2.26; 6,2). V resnici Pavel v prvem pismu Korinčanom jasno razlikuje med »dvanajsterimi« in »vsemi apostoli«, ki so omenjeni kot dve različni skupini, ki so bili deležni prikazovanj Vstalega (prim. 15,5.7). V istem besedilu nato samega sebe ponižno označuje kot »najmanjšega od apostolov«, ko se enači celo z »izrodkom« in dobesedno pravi: »Nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal božjo Cerkev. Toda po milosti božji sem, kar sem in njegovo milostno delovanje na meni ni ostalo brez učinka. Bolj kakor vsi drugi sem se trudil – ne jaz, ampak božja milost skupaj z menoj« (1 Kor 15,9-10). Metafora o izrodku je izraz najskrajnejše ponižnosti. Najdemo jo tudi v pismu Rimljanom sv. Ignacija Antiohijskega: »Jaz sem zadnji od vseh, jaz sem izrodek; a dovoljeno mi bo nekaj biti, ko dosežem Boga« (9,12). Kar bo škof iz Antiohije povedal s pogledom na svoje bližnje mučeništvo v predvidevanju, da bo to obrnilo njegovo stanje nevrednosti, pove sv. Pavel z ozirom na svojo apostolsko zavzetost. V njem se kaže rodovitnost božje milosti, ki zmore prav izjalovljenega človeka preobraziti v čudovitega apostola. Od preganjalca do ustanovitelja Cerkva: to je Bog dopolnil v človeku, ki bi z vidika evangelija mogel veljati za manjvrednega!

Kaj torej po mnenju sv. Pavla njega in druge napravi za apostole? V njegovih spisih najdemo tri glavne značilnosti, ki odlikujejo apostola. Prva je v tem, da je »videl Gospoda« (prim. 1 Kor 9,1), to pomeni, da se je srečal z njim, kar določa vse njegovo življenje. Na podoben način bo v pismu Galačanom (prim. 1,15-16) rekel, da je bil po milosti božji z razodetjem njegovega Sina poklican, še več izbran, za oznanjevanje poganom. Končno ga Gospod sam postavlja v apostolat in si tega nikakor ne prilašča sam. Apostol ne postane apostol sam iz sebe, marveč ga za to napravi Gospod; zato mora apostol nenehno vstopati v odnos do Gospoda. Pavel utemeljeno pravi o sebi, da »je poklican za apostola« (Rim 1,1), se pravi »apostol ne od ljudi ali po človeku marveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu« (Gal 1,1). To je prva značilnost: apostol je videl Gospoda in bil poklican od njega.

Druga značilnost je, da »je bil poslan«. Grška beseda »apóstolos« pomeni namreč »poslani«, to se pravi poslanec in prenašalec sporočila. Apostol mora zato delovati kot odposlanec in zastopnik pooblastitelja. Zato se Pavel označuje kot »apostol Jezusa Kristusa« (1 Kor 1,1; 2 Kor 1,1), to pomeni kot njegov pooblaščenec, ki je povsem postavljen v njegovo službo, tako da se imenuje tudi »hlapec Jezusa Kristusa« (Rim 1,1). Ponovno stopa v ospredje misel o pobudi s strani drugega, o pobudi Boga v Kristusu Jezusu, do katerega ima človek vso obveznost. Predvsem pa je poudarjeno dejstvo, da je človek od Boga prejel naročilo, ki ga mora izpolniti v njegovem imenu, medtem ko vsak osebni interes popolnoma stopa v ozadje.

Tretja lastnost obstaja v dejavnosti »oznanjevanja evangelija« z nadaljnjim ustanavljanjem Cerkva. »Apostol« namreč ne more in ne sme biti častni naslov. Naziv apostol konkretno in tudi dramatično zavezuje celotno bivanje tega človeka. V prvem pismu Korinčanom Pavel vzklika: »Ali nisem apostol? Ali nisem videl Jezusa, našega Gospoda? Ali niste vi moje delo v Gospodu?« (9,1) Podobno piše v drugem pismu Korinčanom: »Naše priporočilno pismo ste vi… Nepogrešljivo ste vi Kristusovo pismo, sestavljeno po našem služenju, napisano ne s črnilom, marveč z duhom živega Boga« (3,2-3).

Zato se ne čudimo, ko Zlatousti govori o Pavlu kot o »diamantni duši« (Sermones Panegyrici in Solemnitates, 1,8) in potem nadaljuje: »Kakor ogenj postaja krepkejši z dodatnim gorivom…, tako je Pavlova beseda pridobivala za svojo stvar vse tiste, ki so ga sprejeli in tiste, ki so ga napadali. Slednji so postali hrana tega duhovnega ognja, brž ko so jih osvojili njegovi govori« (pr.t., 7,11). To pojasnjuje, zakaj Pavel označuje apostole kot »božje sodelavce« (1 Kor 3,9; 2 Kor 6,1), saj božja milost deluje v njih. Značilna prvina pravega apostola, ki jo poudarja, je nekakšno istovetenje med evangelijem in oznanjevalcem evangelija. Obema je določena ista usoda. Nihče namreč ni tako kakor Pavel poudaril, da je sporočilo o Kristusovem križu »pohujšanje in nespamet« (1 Kor 2,23), na katero se mnogi odzivajo z nerazumevanjem in zavračanjem. To se je dogajalo takrat, in ni se treba čuditi, da se isto dogaja tudi danes. Apostol je deležen iste usode, da je namreč »pohujšanje in nespamet«. Pavel to dobro ve: to je izkušnja njegovega življenja. Korinčanom piše s kančkom ironije: »Mislim namreč, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto, kakor za smrt določene; kajti postali smo  predstava za svet, angele in ljudi. Mi nespametni zaradi Kristusa, vi pa razumni v Kristusu. Mi smo slabotni, vi pa močni; vi ste ugledni, mi pa zaničevani. Do te ure smo lačni in žejni, raztrgani, bijejo nas s pestmi in smo brezdomci. Mučimo se in delamo z lastnimi rokami. Sramotijo nas in blagoslavljamo; preganjani smo in vzdržimo. Postali smo umazana milnica sveta, zavrženi od vseh do danes« (1 Kor 4,9-13). To je lastna upodobitev apostolskega življenja sv. Pavla: v vseh teh bridkostih prevladuje veselje nad tem, da je prinašalec božjega blagoslova in milosti evangelija.

Pavel nadalje delí s stoično filozofijo svojega časa predstavo o trdovratni stanovitnosti v vseh težavah, ki se pojavljajo. Toda zgolj humanistično gledanje premaguje s tem, da spominja na prvino božje in Kristusove ljubezni: »Kaj nas more ločiti od Kristusove ljubezni? Nadloga ali stiska ali preganjanje, lakota ali mraz, nevarnost ali meč? Pisano je: 'Zaradi tebe nas ves dan izpostavljajo smrti; smo kakor ovce, določene za klanje'. Toda vse to premagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne oblasti, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči višine ne globine, ne katero koli drugo ustvarjeno bitje nas ne more ločiti od božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,35-39). To je gotovost, globoko veselje, ki vodi apostola Pavla v vseh teh dogodkih: nič nas ne loči od božje ljubezni. In ta ljubezen je resnično bogastvo človeškega življenja.

Sveti Pavel se je, kakor vidimo, z vsem svojim bitjem izročil evangeliju; mogli bi reči, dan in noč! Pavel je izpolnil svoje služenje v zvestobi in veselju, »da bi vsekakor nekatere rešil« (1 Kor 9,22). Svojim cerkvenim skupnostim je postal popoln služabnik, čeprav je vedel, da je v odnosu do njih kakor oče (prim. 1 Kor 4,15) če ne že kar kakor mati (prim. Gal 4,19), kar je pojasnil na čudovit način: »Nočemo gospodovati nad vašo vero, marveč smo pomočniki pri vašem veselju« (2 Kor 1,24). To ostaja poslanstvo vseh Kristusovih apostolov v vseh časih: da so sodelavci pri resničnem veselju.
Prevod: dr. Anton Štrukelj