Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 3. nedeljo med letom

Iz 8,23-9,3
Ta dan ne bo več v temi dežela, ki je zdaj v stiski. V prejšnjem času je ponižal Zábulonovo deželo in Neftálijevo deželo, v prihodnjem pa bo povzdignil pot ob morju, Transjordanijo, pogansko Galilejo.
Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč,
nad prebivalci v deželi smrtne sence
je zasvetila luč.
Pomnožil si narod,
naredil si veliko veselje.
Veselijo se pred teboj,
kakor se veselijo ob žetvi,
kakor se radujejo, ko se deli plen.
Kajti jarem njegovega bremena
in palico na njegovem hrbtu,
šibo njegovega priganjača
si zlomil kot na dan Midjáncev.

1 Kor 1,10-13.17
Prosim pa vas, bratje, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, da vsi govorite isto in naj ne bo med vami razdorov. Bodite pa izpopolnjeni v istem umevanju in istem mišljenju. Razkrili so mi namreč Hloini domači o vas, bratje moji, da so prepiri med vami. Hočem reči, da vsak med vami govori: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Ali ste bili v Pavlovo ime krščeni? Ni me namreč Kristus poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij: pa ne v modrosti besede, da se Kristusov križ ne izniči.

Mt 4,12-17
Ko pa je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnaumu, ki leži ob morju, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju:
Dežela  Zabulonova in zemlja Neftalijeva,
ob poti k morju, onkraj Jordana,
poganska Galileja!
Ljudstvo, ki je prebivalo v temi,
je zagledalo veliko luč;
in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence,
je zasijala luč.
Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo.« Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v morje; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal druga dva brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in Janeza, njegovega brata, ko sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je. In takoj sta pustila čoln in očeta ter šla za njim. Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Hieronim pravi: »Izaijeva obljuba, po kateri se naj bi Mesija (Kristus) razodel Zabulonu in Neftaliju, se je dopolnila v Kani.« Sv. Ambrož dodaja: »Izaija je gledal na Kristusa kot na luč, ki bo zasvetila v temi.« Origen pravi, da je bila »Cerkev v Korintu razdeljena na stranke.« Ambroziaster k temu dodaja, da pa »Pavel poziva k občestvenosti nauka, ki so ga od njega prejeli.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Nekateri so se sklicevali na Kristusa kot voditelja njihove stranke.« In Teodoret iz Cira dodaja: »Zato so med njihovim razdorom izdali Kristusa samega.« 

Origen pravi: »Ko je Janez privedel do dopolnitve Staro zavezo, je Jezus 'začel pridigati' Novo, saj je on sam njen začetek«. »Jezusov namen«, pravi Neznani pisec, »ni bil namreč poteptati Janezovega nauka, temveč ga potrditi«. Sveti Kromacij Oglejski to trditev razloži: »Nihče ne more prejeti Božje milosti, če se ni prej očistil vsakega madeža s skesano spovedjo«. Sveti Ciril Aleksandrijski pa razloži Jezusov umik v Galilejo: »Jezus nas je s tem svojim zgledom poučil, naj ne iščemo skušnjave ali preganjanja.« Sv. Janez Krizostom k temu dodaja: »ampak, da se osebno umaknemo iz območja njihovega vpliva.« Neznani pisec nadaljuje z razvijanjem te razlage: »Gospod se je umaknil v Galilejo in sicer ne zaradi tega, ker bi se bal smrti, temveč, da bi ohranil svoje trpljenje za primernejši čas. Hkrati pa nam je dal tudi zgled, kako se umakniti iz nevarnostmi skušnjave.«

Sv. Ciril Aleksandrijski trdi: »Evangelij je za nas velika Luč«. »In ta Luč«, nadaljuje Origen »osvetljuje tiste, ki sedijo v smrtni senci, čeprav je niso iskali«. Neznani pisec to Origenovo trditev pojasni: »Pravično je, da so tisti rodovi Galileje, ki so bili prvi dejansko zasužnjeni, sedaj prvi, ki so osvobojeni duhovne zasužnjenosti.« Kromacij Oglejski podaja sledečo teološko razlago: »Kakor je Oče luč, tako je tudi Sin luč. Dežela smrtne sence je področje, kjer domuje pekel in tam je Zveličar s  svojim veličastvom osvetlil tiste, ki so bili zaviti v smrt.«

Sv. Janez Krizostom o poklicanosti prvih učencev pravi: »Takoj, ko so zaslišali Jezusov klic, so pustili svoje mreže. Kristus od nas namreč zahteva takšno vrsto takojšnje poslušnosti.« Neznani pisec nadaljuje razlago: »Vsak učenec, ki se mu pridruži, mora nujno opustiti sledeče tri posvetne ljubezni: dejanja mesa, materialne dobrine, starše po mesu.« Sv. Gregor Veliki potrdi trditev Neznanega pisca: »Da bi dosegli Božje kraljestvo, je potrebno ne samo odpovedati se materialnim stvarem, ki jih posedujemo, ampak tudi našim najbolj intimnim željam.«

Misli Benedikta XVI.
Tudi danes, da bomo v svetu znamenje in orodje tesne povezanosti z Bogom in edinosti med ljudmi, moramo mi kristjani utemeljiti naše življenje na teh štirih osnovah: na poslušanju Božje Besede, ki jo posreduje živo izročilo Cerkve, bratskem občestvu,  Evharistiji in molitvi. Samo na ta način bo Cerkev, trdno povezana s Kristusom, mogla učinkovito izpolnjevati svoje poslanstvo, kljub omejenostim in pomanjkljivostim svojih članov, kljub delitvam, s katerimi se je moral soočiti že apostol Pavel v skupnosti v Korintu, kakor nas na to spominja drugo berilo današnje nedelje: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju« (1Kor 1,10). Apostol je namreč zvedel, da so v krščanski skupnosti v Korintu vzniknila nesoglasja in razdeljenosti, zato je z vso odločnostjo dodal: »Mar je Kristus razdeljen?« (1Kor 1,13). S tem je Pavel zatrdil, da vsaka razdeljenost v Cerkvi žali Kristusa, istočasno pa lahko vedno v Njem, edini Glavi in Gospodu po neizčrpni moči milosti spet najdemo edinost. Pri tem je vedno aktualen poziv današnjega evangelija: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). Resno zavzemanje za spreobrnjenje h Kristusu, je pot, ki vodi Cerkev, v času za katerega ve Bog, k popolni vidni edinosti.