Kateheza: Vez med upanjem in molitvijo

VATIKAN (sreda, 18. januar 2017, RV) – Kateheza med današnjo splošno avdienco je bila namenjena upanju in molitvi. Papež Frančišek je izhajal iz prvega poglavja Jonove knjige: »Gospod pa je zagnal močan veter na morje in na morju je nastal velik vihar, tako da je bila ladja v nevarnosti, da se razbije. Mornarji so se prestrašili, vsak je vpil k svojemu bogu. Jona pa je stopil dol, v notranjost ladje, legel in trdno zaspal. Tedaj je k njemu stopil poveljnik posadke in mu rekel: »Kaj je s teboj, da spiš? Vstani in kliči k svojemu Bogu! Morebiti se bo Bog zavzel za nas in se ne pogubimo!« (Jon 1,4-5a.6)

Jona – prerok 'v izhodu', poslan 'na periferijo'
Jona je med Izraelovimi preroki nekoliko neobičajen lik, ki se hoče izmakniti Gospodovemu klicu in se noče dati na razpolago pri uresničevanju Božjega načrta odrešenja. Kratko starozavezno besedilo o preroku Joni je po papeževih besedah »neke vrsta prilika, ki prinaša pomembnem nauk o usmiljenju Boga, ki odpušča«.

Jona je prerok »v izhodu«, ki ga Bog pošlje »na periferijo«, v Ninive, da bi spreobrnil prebivalce tega velikega mesta. A za Izraelca, kot je Jona, Ninive predstavljajo nevarnost, sovražnika, ki ogroža tudi Jeruzalem, in ga je torej treba uničiti in ne rešiti. Jona, ki pozna Gospodovo dobroto in željo po odpuščanju, se zato želi izmakniti nalogi in pobegne, ko ga Bog pošlje oznanjat v to mesto.

Upanje kot molitev v nevarnosti
Na ladji, na katero se Jona vkrca, da bi zbežal od Boga in svojega poslanstva, pa pride v stik z mornarji pogani. In ravno njihovo obnašanje je papež Frančišek vzel kot iztočnico za »premišljevanje o upanju, ki se pred nevarnostjo in smrtjo izrazi kot molitev«.

Na morju nastane velik vihar, Jona pa gre v notranjost ladje in trdno zaspi. Ko mornarji vidijo veliko nevarnost, vsak začne vpiti k svojemu bogu. Poveljnik posadke prebudi Jono in mu pravi: »Kaj je s teboj, da spiš? Vstani in kliči k svojemu Bogu! Morebiti se bo Bog zavzel za nas in se ne pogubimo!« (Jon 1,6). Odziv teh »poganov« je upravičen odziv pred smrtjo, kajti ravno tu »človek izkusi lastno šibkost in potrebo po rešitvi«. »Nagonska groza pred smrtjo prebudi potrebo po upanju v Boga življenja,« je dejal papež. »'Morebiti se bo Bog zavzel za nas in se ne pogubimo' so besede upanja, ki postane molitev, prošnja, polna tesnobe, ki pride na človekove ustnice pred bližnjo nevarnostjo smrti.«

Sveti oče je izpostavil, da se v stiski prehitro odpovemo molitvi k Bogu, kakor da bi to bila sebična molitev in zato nepopolna. »Bog pozna našo slabotnost, vé, da se ga spomnimo, da bi prosili pomoč; in s prizanesljivim nasmehom očeta dobrohotno odgovori.«

Smrt pomaga spoznati pravega Boga
Ko Jona prizna svojo odgovornost, se vrže v morje, da bi rešil ostale potnike na ladji. In vihar se pomiri. Skorajšnja smrt je povzročila, da so se pogani zatekli k molitvi, prerok pa je začel živeti svojo poklicanost k služenju drugim ter se zanje žrtvoval; preživele je privedla do spoznanja pravega Gospoda. Mornarji, ki so v obupu molili in se s strahom obračali na svoje bogove, sedaj z iskrenim strahom pred Gospodom prepoznajo pravega Boga, mu darujejo klavno daritev in naredijo obljube. »Upanje, zaradi katerega so molili, da ne bi umrli, se pokaže še močnejše in oblikuje stvarnost, ki gre čez tisto, kar so sami upali: ne le, da ne umrejo v viharji, ampak se odprejo za spoznanje pravega in edinega Gospoda nebes in zemlje,« je dejal papež Frančišek.

Da bi razumeli povezanost med molitvijo in upanjem
Pred možnostjo uničenja mesta Ninive bodo tudi njegovi prebivalci »molili, spodbujeni z upanjem v Božje odpuščanje«. Spokorili se bodo in klicali Gospoda, med prvimi pa bo kralj, ki bo kakor poveljnik posadke dal glas upanju in bo rekel: »Kdo ve, morda se Bog obrne …  in ne bomo pokončani« (Jon 3,9). Enako kot posadko sredi viharja sta tudi njih približevanje smrti in rešitev privedli do resnice. »Pod božjim usmiljenjem in še bolj v luči velikonočne skrivnosti lahko smrt postane 'naša sestra smrt', kot je to bila za svetega Frančiška Asiškega, ter za vsakega človeka in vsakega od nas predstavlja presenetljivo priložnost spoznati upanje in srečati Gospoda,« je zatrdil papež in katehezo sklenil z besedami: »Naj nam Gospod dá razumeti to vez med molitvijo in upanjem, molitev ti pomaga še naprej upati in kadar stvari postanejo temne …. več molitve! In bo tudi več upanja.«