Papež med jutranjo sveto mašo o ‘parkiranih’ kristjanih in upanju

VATIKAN (torek, 17. januar 2017, RV) – Bodite pogumni kristjani, zasidrani v upanju in sposobni potrpeti v temnih trenutkih. Tako je spodbudil papež Frančišek med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Leni kristjani, je še poudaril, so pri miru, zanje je Cerkev kot nekakšno parkirišče.

Papeževa homilija, osredotočena na pogumno življenje kristjanov, je imela za izhodišče današnji odlomek iz Pisma Hebrejcem. Ta govori o vnemi, pogumu, da se gre naprej. Le-to mora biti naša življenjska drža. Biti moramo kakor tisti, ki na športnem igrišču trenirajo, da bi zmagali.

Parkirani kristjani, ki si ne želijo iti naprej
Odlomek sicer govori tudi o lenobi, ki je nasprotje poguma. Je kakor »življenje v hladilniku«, da bi vse ostalo tako, kot je: »Leni kristjani, kristjani, ki si ne želijo iti naprej; kristjani, ki se ne borijo, da bi delali stvari, ki spreminjajo; nove stvari, stvari, ki bi bile za vse nas dobre, če bi se spremenile. To so leni, parkirani kristjani: v Cerkvi so odkrili lepo parkirišče. In ko pravim kristjani, pravim laiki, duhovniki, škofje … Vsi. Parkiranih kristjanov je veliko! Zanje je Cerkev parkirišče, ki varuje življenje, in dalje gredo z vsemi možnimi zavarovanji. Vendar pa me ti kristjani, ki so pri miru, spominjajo na nekaj, kar so nam, ko sem bil otrok, govorili stari starši: 'Bodi pozoren na mirno vodo, tisto, ki ne teče, saj je ta prva, ki se pokvari.'«

Zasidrati se v upanju in potrpeti v temnih trenutkih
Leni kristjani nimajo upanja, so »upokojeni«. Upanje je namreč tisto, kar kristjane naredi pogumne. Upokojiti se po mnogih letih dela je lepo, medtem ko je preživeti celo življenje kot upokojenci grdo. Potrebno se je okleniti sidra in se boriti tudi v težkih trenutkih. In to sidro je upanje. »To je današnje sporočilo: upanje, tisto upanje, ki ne razočara, ki gre onstran.« Upanje, ki je »zanesljivo in trdno sidro« našega življenja. Upanje je sidro, ki smo ga vrgli in katerega vrvi se oklepamo. Pa vendar ne pomeni ostajati pri miru. Upanje pomeni boriti se, oklepajoč se vrvi, da bi prišli tja. V vsakodnevnih bojih je upanje krepost obzorij, ne zaprtosti. Morda je krepost, ki se jo najmanj razume, vendar pa je najmočnejša. »Upanje: živeti v upanju, živeti iz upanja, vedno pogumno gledati naprej.« Tudi v težkih trenutkih, ko se vse zdi temno, se je potrebno okleniti vrvi in potrpeti.

Je moje življenje življenje obzorij ali je mlačno življenje?
Življenje ni nikomur izmed nas podarjeno, ampak je potrebno imeti pogum, iti naprej in potrpeti, je pripomnil sveti oče. Ko ni mogoče hoditi, ker je vse temno, ker je vse zaprto, je treba potrpeti in biti stanovitni. Pogumni kristjani se pogosto zmotijo, toda zmotimo se vsi. Tisti, ki gre naprej, se zmoti, medtem ko se za tistega, ki je pri miru, le zdi, da se ne zmoti. Smo kristjani, ki so zaprti, ali smo kristjani obzorij? Smo v težkih trenutkih sposobni potrpeti, v zavesti, da upanje ne razočara, ker vem, da Bog ne razočara?

»Zastavimo si to vprašanje: kako sem jaz? Kako je moje versko življenje? Je življenje obzorij, upanja, poguma, hoje naprej, ali je mlačno življenje, ki niti ne zna potrpeti v težkih trenutkih?« Naj nam Gospod podari milost, da bi presegli svojo sebičnost. Parkirani kristjani, kristjani, ki so na miru, so namreč sebični. Gledajo le nase, ne znajo dvigniti glave in pogledati Njega: »Naj nam Gospod podari to milost.«