2017-01-14 10:00:00

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 2. nedeljo med letom


Iz 49,3.5-6
Rekel mi je: »Ti si moj služabnik,
Izrael, ki se bom v tebi poveličal.«
Zdaj pa govori Gospod,
ki me je v materinem telesu upodobil za svojega služabnika,
da nazaj pripeljem Jakoba k njemu
in zberem Izraela za njega.
Počaščen sem bil v Gospodovih očeh
in moj Bog je bil moja moč.
Rekel je: »Premalo je, si mi služabnik,
da povzdigneš Jakobove rodove
in nazaj pripelješ Izraelove rešence.
Zato te postavljam za luč narodom,
da boš moje odrešenje do konca zemlje.«

1 Kor 1,1-3
Pavel, po Božji volji poklican apostol Kristusa Jezusa, in brat Sostén Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim, svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa na vsakem kraju, svojem in našem: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.

Jn 1,29-34
Naslednji dan je (Janez) zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel:
'Za menoj pride mož,
ki je pred menoj,
kajti bil je prej kakor jaz'.
In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodene Izraelu«. In Janez je pričeval in rekel: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; toda tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: 'Na kogar boš videl, da se spušča Duh in ostaja nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom'. In jaz sem videl in pričujem, da je ta Božji Sin.«

Misli cerkvenih očetov
Teodoret iz Cira pravi: »Kristusova človeškost ima v sebi kraljevo naravo, čeprav v podobi služabnika.« Sv. Atanazij razlaga: »Kristusova človeška narava je bila ustvarjena v maternici žene, kakor se to zgodi za vsakega od nas.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je služabnik, ker je prevzel telo.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »V trenutku, ko je Kristus postal suženj, je svobodno sprejel suženjstvo«, »in postal eden od nas«, pa je dodal Teodoret iz Cira. Ponovno sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Njegovo poslanstvo je bilo zbrati Izraela, ki ga je treba rešiti, kar vključuje vse tiste, ki imajo vero«, in k temu Teodoret doda: »tako v Izraelu, kot med pogani.«

Ambroziaster pravi: »Pismo je naslovljeno, ne samo na tiste, ki so že bili očiščeni njihovih grehov«, »ampak tudi na vse tiste, ki bodo morali še prejeti v polnosti posvečujočo milost«, pa dodaja Origen. Sv. Janez Krizostom razlaga: »Ta navodila niso samo za Korinčane, ampak jih je možno uporabiti za vse kristjane, ki so v katerem koli kraju.« Ambroziaster in Teodoret iz Cira pravita: »Milost prihaja od Očeta po Sinu.« Sv. Janez Krizostom razmišlja: »Da bi bili po božji volji poklicani apostoli, se je potrebno razorožiti vsakršne ošabnosti, da se bo vse zgodilo na Božjo pobudo.« Teodoret iz Cira pravi: »Pavel pokaže na svojega tovariša Sosténa, kot na tistega, ki je z njim trpel v Korintu.«

Sv. Avguštin o Božjem Jagnjetu razloži: »Od Adama je prejel meso, ne greha. On, ki ni prejel greha od našega rodu, je tisti, ki nam odvzame naš greh. Glejte Jagnje Božje, glejte njega, ki odvzema greh sveta. Da bi nam dal zgled ponižnosti, da bi nas poučil sprejeti milost krsta, je Kristus prejel to, kar zanj ni bilo potrebno, za nas pa je nujno potrebno. Ko krščuje Peter, je Kristus, ki krščuje; ko krščuje Pavel, je Kristus, ki krščuje.«

Origen pravi: »Izraz Jagnje lahko razumemo v smislu, da se nanaša na Jezusa kot človeka. 'On je namreč jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo' (Iz 53,7). Vidite zdaj, zakaj vidimo v Razodetju Jagnje, kakor zaklano. To je Jagnje, ki je zaradi nekaterih nedoumljivih razlogov postalo spravna žrtev za ves svet, ker je sprejelo celo to, da je bilo zanj (za svet) zaklano in sicer po meri Očetove ljubezni do ljudi. S svojo krvjo nas je odkupil od tistega, ki nas je kupil, saj smo bili zaradi greha pokvarjeni. Tisti, ki je to Jagnje vodil v žrtvovanje, je bil Bog navzoč v človeku, v pravem Velikem Duhovniku. To potrjuje Jezus sam, ki pravi: 'Nihče mi ga (življenje) ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta' (Jn 10,18).«

Teofilakt Simokat pravi: »Pred očmi moramo imeti to, da Janez ne pravi: 'On, ki bo odvzel greh sveta' temveč 'On, ki odjemlje', kajti Kristus je to enkrat storil in to še vedno počne. Ta edinstvena daritev ima neprekinjeno vrednost.« Origen pa ob tem pripomni: »Vendar pa Jagnje ne more sprejeti nase greha vseh, ampak samo tistih, ki trpijo ter se kesajo tako dolgo, dokler jim ne odvzame greha«.

Teodor iz Mopsuestije pa nam razlaga, kar je iz Janezovega pričevanja razvidno in sicer to, da »Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad Gospodom, niso videli vsi navzoči, ampak samo Janez, ki je imel neke vrste duhovno videnje, kakor na primer preroki, ki so sredi ljudstva videli resničnosti, ki so bile vsem ostalim nevidne.«

Misli Benedikta XVI.
Janez je vsekakor prva Jezusova priča, saj je prejel znamenje z neba: »Na kogar boš videl, da se spušča Duh in ostaja nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom« (Jn 1,33). Jezusov krst je bilo prvo znamenje, po katerem je Janez spoznal v polnosti resničnost Jezusa iz Nazareta in ga nato začel 'razodevati Izraelu' (Jn 1,31) kot Božjega Sina ter človekovega odrešenika: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29). Ta stavek ponavljamo vedno, ko obhajamo sveto evharistijo, v trenutku, ko nas duhovnik povabi k oltarju: »Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Glejte to je jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Jezus je resnično velikonočno jagnje, ki se je prostovoljno daroval za nas ter tako uresničil novo in večno zavezo.








All the contents on this site are copyrighted ©.