P. Spadaro: Papež želi pokazati, kako je Bog trpečemu človeštvu vedno blizu

VATIKAN (petek, 30. december 2016, RV) – Ganljiv obisk Auschwitza in beguncev na otoku Lezbos, objava apostolske spodbude Amoris laetitia, zgodovinsko srečanje s patriarhom Kirilom in udeležba na slovesnosti ob 500-letnici reformacije v Lundu. To je nekaj izstopajočih trenutkov življenja papeža Frančiška v letu 2016, ki ga je še posebej zaznamoval jubilej usmiljenja.

Usmiljenje nakazuje notranjo reformo Cerkve
Direktor jezuitske revije La Civiltà Cattolica, p. Antonio Spadaro, tik pred koncem tega leta pravi: »Menim, da sta dve veliki posebnosti Frančiškovega pontifikata razločevanje in usmiljenje.« Pri tem usmiljenje dejansko nakazuje globoko, notranjo reformo Cerkve, oziroma misijonarsko reformo, misijonarski preobrat, ki ga papež Frančišek poskuša vpeljati znotraj Cerkve vse od začetka svojega pontifikata. Usmiljenje v svojem bistvu pomeni vedeti, da nas nikdar nič ne more ločiti od ljubezni Gospoda, ki nam je zmeraj blizu, nas pričakuje in nas vedno čaka. Pomeni torej pokazati Božje obličje današnji generaciji, ki ga morda doživlja kot nekoliko oddaljenega, oziroma pokritega z odejo prahu. Usmiljenje pomeni, da so vrata Božjega srca in Cerkve vedno odprta.

Tišina, ki je polna bližine
Papež je med obiski na Lezbosu, v Auschwitzu ali na območju v osrednji Italiji, ki ga je prizadel potres, izbral pot tišine in poslušanja. Frančišek noče razlagati bolečine, meni p. Spadaro. Iz njegovega načina delovanja je mogoče razumeti, da Boga zaradi bolečine v svetu ne želi upravičevati, kakor to dela teodiceja: »Kvečjemu želi pokazati, kako je Bog trpečemu človeštvu vedno blizu.« Ostati v tišini torej pomeni ne dajati lahkih odgovorov, ki so oddaljeni od trpljenja; tišina pomeni biti poleg in podati roko s tako rekoč »terapevtsko« gesto. To gesto papež večkrat ponovi. P. Spadaro spominja na njegovo molitev pred zidom v Betlehemu ali v Auschwitzu: »Papež torej ljubkuje rane, saj je to način, kako jih ozdraviti. In navsezadnje je tudi Kristusov križ točno to: prevzeti nase tisto bolečino in trpljenje, ki ju živi človeštvo. Zatorej ne gre za prazno tišino: je tišina, ki je polna bližine.«

Konflikt je del življenja
V letu 2016 je bil objavljen dokument Amoris laetitia, ki je vzbudil veliko zanimanja, pa tudi kritike. Sedanji pontifikat v sebi nosi to razsežnost napetosti. Papež Frančišek je večkrat dejal, da je konflikt del življenja in je vsekakor pomemben v cerkvenih procesih. Sveti oče je bolj zaskrbljen, kadar se nič ne premika, kadar ni napetosti in nasprotovanj. Če je proces resničen, povzroči dejansko napetost. Dokument Amoris laetitia, kot nadaljuje p. Spadaro, je izjemen, saj v središče odnosa med človekom in Bogom postavlja ne le zgodovino Božjega ljudstva, temveč vsakega posameznega vernika. Kot temeljni kriterij predlaga razločevanje, družino pa zaznava kot središčno jedro današnje družbe. Apostolska spodbuda se zato dotika mnogih tem: družina je v jedru, a zraven so tudi situacije poloma ali krize. Dokument se s temi temami sooči vedoč, da Gospod vsaki osebi govori z upoštevanjem njene osebne zgodovine vere: »Torej se tudi tu, v tem primeru, ne daje absolutnih, splošnih in abstraktnih napotkov in pravil, veljavnih v vsaki situaciji, temveč je ta apostolska spodbuda povabilo vsakemu pastirju, da bi bil blizu verniku, da bi bil blizu zgodovini vsake posamezne osebe.«

Radikalna zatopljenost v Boga daje papežu veliko vedrino
Pred nekaj dnevi je sveti oče dopolnil 80 let. Četudi je veliko elementov njegove osebnosti, ki p. Spadara nagovarjajo, vendarle iz preteklega leta posebej izpostavlja njegovo vedrino: »Papež je vedno veder, ni nemiren. Zaveda se, kaj se dogaja poleg njega, tudi stvari, ki bi mu lahko bile manj prijetne. A vseeno nikoli ne izgubi vedrine, nikoli ne izgubi miru. Sam pravi, da dobro je, dobro spi, in rečem lahko tudi, da veliko moli. Ta njegova radikalna zatopljenost v Boga, ki mu daje to veliko vedrino, je torej tisto, kar dela name resnično najgloblji vtis.«