Papeževa kateheza: Upanje je sposobnost iti onstran človeškega razmišljanja

VATIKAN (sreda, 28. december 2016, RV) – »Sveti Pavel nas v Pismu Rimljanom spominja na veliki lik Abrahama, da bi nam pokazal pot vere in upanja. Apostol o njem piše: 'Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov' (Rim 4,18). 'Na osnovi upanja proti upanju …' Ta koncept je velik: tudi ko upanja ni, jaz upam. Naš oče Abraham je takšen. Sveti Pavel se nanaša na vero, s katero je Abraham veroval Božji besedi, ki mu je obljubila otroka. To je zares pomenilo zaupati upajoč 'proti vsakemu upanju', saj je bilo malo verjetno tisto, kar mu je Gospod naznanil, ker je bil star – imel je skoraj sto let – in njegova žena je bila nerodovitna. Ni ji uspelo! Toda tako je rekel Bog in on je veroval. Človeškega upanja ni bilo, saj je bil on star, njegova žena pa nerodovitna: a on je veroval.«

Redne sredine avdience papeža Frančiška so že nekaj tednov posvečene krščanskemu upanju. Današnja kateheza, ki se je nanašala na odlomek iz 15. poglavja Prve Mojzesove knjige (1 Mz 15,3-6) je bila naslovljena: Abraham, oče v veri in upanju.

Upanje je sposobnost iti onstran človeškega razmišljanja
Zaupajoč v obljubo se je Abraham podal na pot, sprejel je, da zapusti svojo deželo in postane tujec, upajoč v tega »nemogočega« otroka, ki naj bi mu ga Bog podaril, četudi je bilo Sarino naročje že kakor mrtvo. »Abraham veruje, njegova vera se odpre za upanje, ki je na videz nerazumno; to upanje je sposobnost iti onstran človeškega razmišljanja, modrosti in previdnosti sveta, onstran tistega, kar se običajno šteje za zdravo pamet, da bi verjeli v nemogoče. Upanje odpre nova obzorja, naredi nas sposobne sanjati tisto, česar si ni mogoče niti predstavljati. Upanje omogoči vstopiti v temo negotove prihodnosti, da bi hodili v luči.« Krepost upanja je lepa; da nam veliko moči, da v življenju hodimo.

Trenutek krize pobitosti
Toda ta pot je težka. Pride trenutek, tudi za Abrahama, krize pobitosti. Zaupal je, zapustil je svoj dom, svojo deželo, svoje prijatelje … Vse. Odšel je, prispel je v deželo, ki mu jo je nakazal Bog, čas je mineval. V tistem času oditi na takšno potovanje ni bilo kakor danes, z letalom – v nekaj urah – potrebni so bili meseci, leta! Čas mineva, toda otrok ne pride, Sarino naročje ostane zaprto v njeni nerodovitnosti: »In Abraham, ne pravim, da izgubi potrpežljivost, pa vendar Gospodu toži. Od našega očeta Abrahama se naučimo tudi, da je tožiti Gospodu način molitve. Včasih, ko spovedujem, slišim: 'Tožil sem Gospodu …' In odgovorim: 'Ne! Kar toži, On je oče!' To je način molitve: toži Gospodu, to je dobro.« Abraham torej toži Gospodu in pravi: »Gospod Bog …, odhajam brez otrok in dedič moje hiše bo Damaščan Eliézer.« Eliézer je bil tisti, ki je upravljal z vsemi stvarmi. Abraham je dalje rekel: »Glej, meni nisi dal zaroda, in moj domači hlapec bo moj dedič.« A glej, prišla mu je beseda Gospodova: »Ne bo ta tvoj dedič, ampak tisti, ki bo izšel iz tebe, bo tvoj dedič.« Potem ga je povedel ven in mu rekel: »Ozri se zdaj proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti.« Dodal je še: »Toliko bo tvojega zaroda.« In Abraham je ponovno veroval Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.

Ta prizor se odvije ponoči. Zunaj je temno, a tudi v Abrahamovem srcu je tema razočaranja, malodušnosti, ovir, da bi še naprej upal v nekaj nemogočega. Očak je že prestar, zdi se, da ni več časa za otroka, in da bo hlapec tisti, ki ga bo nasledil in podedoval vse. Abraham se obrača na Gospoda, toda Bog, četudi je prisoten tam in govori z njim, deluje, kakor da bi se oddaljil, kakor da se ne bi držal svoje besede. Abraham se počuti samega, star je in utrujen, smrt visi nad njim. Kako naj še naprej zaupa?

Upanje ni gotovost, ki te varuje pred dvomom in zmedenostjo
Pa vendar je že ta njegova tožba oblika vere, je molitev. Navkljub vsemu Abraham še naprej veruje v Boga in upa, da se nekaj še lahko zgodi. Zakaj bi se sicer obračal na Gospoda, mu tožil, se skliceval na njegove obljube? »Vera ni samo tišina, ki vse sprejema brez ugovarjanja, upanje ni gotovost, ki te varuje pred dvomom in zmedenostjo.« Upanje je pogosto tema; toda upanje je tam in te vodi naprej. Vera pomeni tudi bojevati se z Bogom, pokazati mu svojo grenkobo, brez »pobožnega« pretvarjanja. Na Boga se lahko razjeziš in mu rečeš vse. On je oče, On te je razumel: »Pojdi v miru! Treba je imeti ta pogum! To je upanje.« Upanje pa je tudi ne bati se videti resničnost tako, kot je, in sprejeti njena protislovja.

Njegova edina gotovost je zaupati v Gospodovo besedo
Abraham se torej v veri obrne na Boga, da bi mu pomagal še naprej upati. Nenavadno je, da ni prosil za otroka. Prosil je: »Pomagaj mi še naprej upati.« Njegova molitev je bila, da bi imel upanje. In Gospod mu odgovori z vztrajanjem pri svoji malo verjetni obljubi: dedič ne bo hlapec, temveč otrok, ki bo rojen iz Abrahama. Z Božje strani se ni spremenilo nič. Še naprej poudarja tisto, kar je že rekel, Abrahamu ne ponudi opore, da bi se počutil pomirjenega. »Njegova edina gotovost je zaupati v Gospodovo besedo in še naprej upati.«

Da bi verovali, je nujno znati videti z očmi vere
Znamenje, ki ga Bog podari Abrahamu, je zahteva, naj še naprej veruje in upa: »Ozri se zdaj proti nebu in preštej zvezde … Toliko bo tvojega zaroda.« Še vedno je obljuba, še vedno je nekaj, kar lahko v prihodnosti pričakuje. Bog Abrahama povede ven iz šotora, v resnici iz njegovih omejenih predstav, in mu pokaže zvezde. Da bi verovali, je nujno znati videti z očmi vere: »So samo zvezde, ki jih lahko vidijo vsi, toda za Abrahama morajo postati znamenje Božje zvestobe.«

To je vera, to je pot upanja, ki jo mora prehoditi vsakdo med nami. Če tudi nam kot edina možnost preostane le, da gledamo zvezde, tedaj je čas, da zaupamo Bogu: »Nič ni lepšega od tega. Upanje ne razočara.«

-------------------

»Dalje je rekel Abram: 'Glej, meni nisi dal zaroda, in glej, moj domači hlapec bo moj dedič.' A glej, prišla mu je beseda Gospodova, rekoč: 'Ne bo ta tvoj dedič, ampak tisti, ki bo izšel iz tebe, bo tvoj dedič.' Povedel ga je ven in rekel: 'Ozri se zdaj proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!' Dalje mu je rekel: 'Toliko bo tvojega zaroda.' Veroval je Gospodu in ta mu je štel to v pravičnost.« (1 Mz 15,3-6)