S papežem Frančiškom skozi minulo leto, leto Usmiljenja

VATIKAN (ponedeljek, 26. december 2016, RV) – Ob koncu koledarskega leta se bomo v prihodnjih dneh spomnili glavnih dogodkov in nekaterih besed papeža Frančiška, ki so v letu 2016 zaznamovale življenje vesoljne Cerkve.

Četrto leto pontifikata je bilo predvsem v znamenju jubileja Usmiljenja. Leto 2016 se je začelo z odprtjem svetih vrat v rimski baziliki sv. Marije Velike. Posebnost tokratnega jubilejega leta je bilo dejstvo, da so bila prvič v zgodovini sveta vrata odprta po vseh škofijah po svetu in ne samo v Rimu. Kakor je sveti oče zapisal v buli ob napovedi izrednega leta Usmiljenja, je bila na ta način vsaka krajevna Cerkev »neposredno vpeta v dogajanje tega svetega leta kot v izreden trenutek milosti in duhovne prenove.« Praznovanje jubileja tako v Rimu kot po krajevnih cerkvah je bilo po njegovih besedah »vidno znamenje občestva vse Cerkve.« Jubileja Usmiljenja v Rimu se je udeležilo preko 21 milijonov romarjev iz 156 držav, po vsem svetu pa je sveta vrata prestopilo skupno več kot 900 milijonov ljudi. Izredno jubilejno leto je bil razlog, da je sveti oče tokrat več časa preživel v Vatikanu in se letos ni odpravil na pastoralne obiske po Italiji – z izjemo dveh obiskov Assisija: najprej 4. avgusta, ob 800-letnici porcijunkulskega odpustka, nato pa še 20. septembra, ko je potekala sklepna slovesnost srečanja za mir.

Na obhajanje jubileja Usmiljenja v Rimu so bile vsak mesec povabljene različne skupine ljudi z vsega sveta: januarja je potekalo mednarodno srečanje za vse, ki organizirajo romanja ali delajo v romarskih svetiščih. Februarja je jubilej obhajala rimska kurija, skupaj z governatoratom in ustanovami, ki so povezane s Svetim sedežem. Aprila je potekal jubilej za tiste, ki sledijo duhovnosti Božjega usmiljenja ter za mladostnike. Zatem je bila pozornost namenjena duhovnikom in semeniščnikom, nato pa bolnim ter osebam s posebnimi potrebami. Mladih z vsega sveta so svoj jubilej obhajali v Krakovu, kjer je potekal 31. svetovni dan mladih. Septembra so se v večjem številu zbrali prostovoljci in karitativni delavci ter katehisti, oktobra pa je potekal marijanski jubilej. Novembra so na srečanje s papežem prišli zaporniki ter brezdomci in osebe, ki so navadno odrinjene na rob družbe. Po srečanju z njimi je v apostolskem pismu Misericordia et misera ob zaključku jubilejnega leta zapisal, da bomo v vesoljni Cerkvi na 33. nedeljo med letom po novem obhajali svetovni dan ubogih.

Papež Frančišek je med šestimi mednarodnimi apostolskimi potovanji obiskal sedem držav: najprej se je odpravil v Mehiko, nato pa na grški otok Lezbos, kjer se je srečal z begunci ter s patriarhom Bartolomejem in nadškofom Aten in vse Grčije Hieronimom; na povratnem letu v Rim so se mu pridružile tri sirske družine, za njihovo nastanitev in vključitev je poskrbel Vatikan. Junija je papeža z veseljem pričakala skupnost kristjanov v Armeniji, julija pa udeleženci 31. svetovnega dneva mladih v Krakovu, svetovni prestolnici usmiljenja. Konec septembra se je sveti oče odpravil v Gruzijo in Azerbajdžan, mesec dni kasneje pa na Švedsko, kjer je bilo v ospredju ekumensko srečanje ob 500-letnici reformacije.

V okviru leta usmiljenja so bile poleg rednih sredinih splošnih avdienc enkrat mesečno na sporedu tudi izredne sobotne jubilejne avdience. Sveti oče je v svojih nagovorih pogosto spominjal na telesna in duhovna dela usmiljenja ter dal tudi konkreten zgled preko t.i. 'petkov usmiljenja'. Enkrat mesečno je s svojim nenapovedanim obiskom presenetil različne skupine ljudi, ki jih družba pogosto potiska na rob. V prvi polovici leta je obiskal dom za ostarele, nekdanje odvisnike od droge, prosilce za azil, begunce, osebe s posebnimi potrebami in ostarele duhovnike. Svojo bližino je prav tako izkazal ženskam, ki so bile osvobojene suženjstva prostitucije, staršem na bolnišničnem oddelku za neonatologijo, neozdravljivo bolnim osebam ter sedmim nekdanjim duhovnikom. Obiskal je tudi t.i 'vas SOS' z družinskimi hišami, ki sprejemajo otroke z napotilom socialne službe zaradi osebnih, družinskih ali socialnih stisk. 

Papež Frančišek je tudi v minulem letu nadaljeval z reformo rimske kurije. Z združitvijo dveh oz. štirih papeških svetov je ustanovil dva nova dikasterija: Dikasterij za laike, družino in življenje (nekdanji Papeški svet za družino in Papeški svet za laike) ter Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju (nekdanji Papeški svet 'Cor Unum', Papeški svet za pravičnost in mir, Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev, Papeški svet za pastoralo migrantov in potujočih).

Leto 2016 je zaznamovala tudi posinodalna apostolska spodbuda Amoris Laetitia o ljubezni v družini, ob zaključku leta usmiljenja pa je papež napisal apostolsko pismo Misericordia et misera (Usmiljenje in usmiljenja potrebna).

V minulem letu so potekala različna ekumenska in medverska srečanja. Med njimi so bili: obisk rimske sinagoge, zgodovinsko srečanje z ruskim pravoslavnim patriarhom Kirillom v Havani, medversko srečanje v mošeji v Azarbejdžanu ter obhajanje skupne luteransko-katoliške komemoracije ob 500-letnici reformacije. Le-ta je bila tudi povod za apostolsko potovanje na Švedsko.

Tudi v letošnjem letu je Cerkev dobila več novih blaženih in svetnikov. Posebej pomenljiva je bila kanonizacija Matere Terezije, saj je potekala na dan, ko so svoj jubilej v Rimu zaključili prostovoljci in karitativni delavci – 4. septembra, dan pred njenim godovnim dnevom.

Januar
Prvi dan leta, ko obhajamo praznik Marije Božje Matere, je papež Frančišek dopoldan daroval sveto mašo v baziliki svetega Petra, popoldan pa v baziliki Marije Velike, kjer je odprl vrata usmiljenja. »Kdorkoli prestopi njihov prag, je poklican potopiti se v usmiljeno Očetovo ljubezen, v polnem zaupanju in brez vsakršnega strahu. In iz te bazilike se bo lahko podal z gotovostjo, da bo imel ob sebi Marijino družbo. Ona je Mati usmiljenja, ker je v svojem telesu nosila Obličje božjega usmiljenja, Jezusa, Emanuela. Božji Sin, ki je postal meso za naše zveličanje, nam je podaril svojo Mater, ki postane romarka, da nas ne bi nikoli pustila samih na poti našega življenja, predvsem v trenutkih negotovosti in bolečine.«

Na predvečer praznika Gospodovega razglašenja se je papež nenapovedano podal v Greccio, kjer je sveti Frančišek Asiški prvič postavil žive jaslice. Tam je nagovoril skupino mladih, ki je bila zbrana na škofijskem srečanju.

Na sam praznik Gospodovega razglašenja pa je sveti oče daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra ter povabil, naj iščemo znamenja in najdemo Jezusa: »Sledimo luči, ki nam jo daje Bog! Luči, ki izvira iz Kristusovega obličja, polnega usmiljenja in zvestobe. In ko bomo prispeli pred Njega, ga počastimo z vsem srcem in mu poklonimo svoje darove: svojo svobodo, svojo razumnost, svojo ljubezen. Tu, v preprostosti Betlehema, najdemo povzetek življenja Cerkve. Tu je izvir tiste luči, ki k sebi priteguje vsako osebo in usmerja hojo narodov po poti miru.«

Minulo leto je bilo zaznamovano tudi z različnimi ekumenskimi in medverskimi srečanji. Prvo med njimi je bilo v januarju, ko se je sveti oče odpravil v rimsko sinagogo. Spomnil je, da se je že v Buenos Airesu srečeval s tamkajšnjimi judovskimi skupnostmi: »V medverskem dialogu je poglavitno, da se kot bratje in sestre srečujemo pred našim Stvarnikom in Ga hvalimo, da se medsebojno spoštujemo in cenimo ter si prizadevamo sodelovati.«

Januarja je papež pričel s t.i. 'petki usmiljenja' ter na ta način vso Cerkev povabil k opravljanju del usmiljenja. V jubilejnem letu je tako enkrat mesečno s svojim nenapovedanim obiskom presenetil različne skupine ljudi, ki jih družba pogosto potiska na rob. Najprej je obiskal stanovalce v dveh domovih za ostarele in neozdravljivo bolne v Rimu.

Januarja je prav tako potekala prva sobotna avdienca jubilejnega leta. Sveti oče je med katehezo govoril o usmiljenju in poslanstvu ter dejal, da nam je na dan krsta bilo dano novo ime, dodano tistemu, ki sta nam ga dala mama in oče. To ime je Krištof, kar pomeni »tisti, ki nosi Kristusa«. »Srečati Jezusa je enako kot srečati se z njegovo ljubeznijo. Ta ljubezen nas spreminja in nas dela zmožne, da moč, ki nam jo daje, posredujemo drugim.«

Februar
2. februarja, na praznik Gospodovega darovanja v templju, se je zaključilo leto posvečenega življenja. Ob tej priložnosti je papež Frančišek daroval sveto mašo v baziliki svetega Petra. »Redovniki in redovnice so poklicani biti konkretno in preroško znamenje Božje bližine, te privolitve v stanje slabotnosti, greha in ran človeka našega časa. Vse oblike posvečenega življenja so poklicane biti v trajnem stanju misijonstva, deliti veselje in upanje, žalost in tesnobo z ljudmi današnjega časa, predvsem z revnimi in z vsemi, ki trpijo.«

Papež Frančišek je misijonarjem Usmiljenja, ki jih je sprejel v avdienco v torek, 9. februarja, dejal: »Predvsem vas želim spomniti, da ste v tem poslanstvu poklicani izražati materinstvo Cerkve. Cerkev je Mati, ker rojeva vedno nove otroke v veri; Cerkev je Mati, ker hrani vero; in Cerkev je Mati tudi, ker nudi Božje odpuščanje, tako da poživlja novo življenje, sad spreobrnjenja.« Naslednji dan, na pepelnično sredo, 10. februarja jih je med sveto mašo odposlal.

Med 12. in 18. februarjem se je sveti oče mudil v Mehiki na svojem 12. mednarodnem apostolskem potovanju, kjer je posebno pozornost namenil staroselcem in migrantom. Sklepno sveto mašo je daroval v mestu Ciudad Juarez, v neposredni bližini meje z ZDA, kjer sta državi ločeni z zidom oz. železno mrežo in se soočata z mnogimi konflikti. »Prosimo našega Boga za dar spreobrnjenja, za dar solza... Nikoli več smrti in izkoriščanja! Vedno je čas, da se spremenimo, vedno obstaja pot izhoda in priložnosti; vedno je čas, da rotimo Očeta za njegovo usmiljenje.«

Na poti v Mehiko je imelo letalo svetega očeta postanek na havanskem letališču, kjer je potekalo zgodovinsko srečanje med papežem Frančiškom in ruskim pravoslavnim patriarhom Kirilom. Zasebnemu pogovoru je sledil podpis skupne izjave, v kateri izražata obžalovanje zaradi razdelitve dveh Cerkva ter upanje, da bi njuno srečanje »prispevalo k ponovni vzpostavitvi od Boga hotene enosti«.

V okviru 'petkov usmiljenja' pa je sveti oče februarja obiskal 60 mladih v skupnosti Sveti Karel, ki se zdravijo zaradi zasvojenosti z drogami.

Marec
Sveti oče je 4. marca v baziliki sv. Petra vodil spokorno bogoslužje v okviru pobude 24 ur za Gospoda. Le-ta je na njegovo željo v Cerkvi potekala že tretjič, in sicer v petek in soboto četrtega postnega tedna. Tokratna tema je bilo geslo jubilejnega leta: Usmiljeni kakor Oče. »Ta jubilej Usmiljenja je ugoden čas, da sprejmemo Božjo prisotnost, da izkusimo njegovo ljubezen in se vrnemo k njemu z vsem srcem ... Odvrzimo to, kar nam preprečuje, da bi bili urni na poti k Njemu, brez strahu, da bi pustili to, kar nam daje gotovost in na kar smo navezani.« Dva dni kasneje je papež Frančišek skupaj s člani rimske kurije odšel na postne duhovne vaje v kraj Ariccia blizu Rima.

Spomin Gospodove zadnje večerje je sveti oče letos obhajal s skoraj 900 migranti oz. prosilci za azil. Med obredom na prostem je umil noge dvanajstim osebam, poleg katoličanov so bili med njimi trije muslimani, hindujec in tri koptske kristjanke iz Eritreje. »Vi, mi vsi skupaj, različnih verstev, različnih kultur, smo otroci istega Boga, bratje. Smo različni, imamo drugačne kulture in verstva, a smo bratje in živeti želimo v miru.«

Tudi letos je papež Frančišek na Veliko noč z balkona bazilike sv. Petra prebral velikonočno poslanico Urbi et Orbi (Mestu in svetu): »Vsem, ki so v naši družbi izgubili sleherno upanje in življenjski polet, utrujenim ostarelim, ki čutijo, kako jim v samoti pojemajo moči, mladim, ki čutijo, kot da jim uhaja prihodnost, vsem še enkrat ponavljam besede Vstalega: "Glejte, vse delam novo … Kdor je žejen, mu bom zastonj dal vode iz studenca življenja"« (Raz 21,5-6).

April
Aprila je izšla posinodalna apostolska spodbuda papeža Frančiška Amoris Laetitia, posvečena ljubezni in veselju v družini. Vključuje zaključke dveh sinod o družini, ki sta potekali leta 2014 in 2015. Kot je zapisal sveti oče, ima ta spodbuda »v kontekstu jubilejnega leta usmiljenja poseben pomen.« Sam jo razume kot spodbudo krščanskim družinam, »da ovrednotijo zakon in družino ter vzdržujejo močno in neomejeno ljubezen do vrednot, kot so velikodušnost, zaveza, zvestoba in potrpežljivost.« Poleg tega pa »skuša spodbuditi vse, da bi bili znamenje usmiljenja in bližine tam, kjer se družinsko življenje ne uresničuje v polnosti ali se ne razvija v miru in veselju.« (CD 152,5) 

Med aprilsko sobotno jubilejno avdienco je sveti oče govoril o usmiljenju in miloščini. »Miloščina bi morala s sabo prinašati vse bogastvo usmiljenja. In kakor ima usmiljenje tisoč poti, tisoč načinov, tako se tudi miloščina izrazi na mnoge načine, da bi olajšala trpljenje tistim, ki so v stiski.« 

Minulo leto je bilo zaznamovano tudi z velikim številom migrantov in beguncev. Papež Frančišek jim je izkazal svojo bližino na različne načine: z molitvijo, besedo, materialno in denarno pomočjo. 16. aprila je skupaj s patriarhom Bartolomejem in nadškofom Hieronimom na grškem otoku Lezbos obiskal begunski center Moria s približno 2500 prebežniki. Nagovoril jih je z naslednjimi besedami: »Danes sem želel biti z vami. Želim vam povedati, da niste sami …Prišli smo, da bi pozornost sveta usmerili na to težko humanitarno krizo in prosili za njeno rešitev. Ne izgubite upanja!« Obisk na Lezbosu je sveti oče sklenil z »gesto sprejema« v odnosu do beguncev. Na povratnem letu v Rim so se mu pridružile tri muslimanske begunske družine iz Sirije, za katere je poskrbel Vatikan.

Maj
V začetku meseca maja je v okviru leta Usmiljenja v baziliki svetega Petra potekalo molitveno bdenje z naslovom Osušiti solze. Namenjeno je bilo vsem, ki trpijo na duhu ali telesu. Ob tej priložnosti so v vatikansko baziliko prinesli relikviarij Solzne Marije iz Sirakuze, in sicer zato, da bi si verniki v mesecu, ki je posvečen Mariji, lahko izprosili njeno materinsko varstvo. Vsi prisotni so kot simbol tolažbe in upanja v dar dobili Agnus Dei. Gre za starodavni nabožni predmet, katerega so uporabljali zlasti med jubilejnimi leti. Po pričevanjih in prebranem evangeljskem odlomku je sveti oče zbrane nagovoril z naslednjimi besedami: »Naj On razsvetli naš razum, da bi našli prave besede, sposobne ponuditi tolažbo; naj On odpre naše srce, da bi imeli gotovost Božje navzočnosti, ki nas v preizkušnji ne zapusti. Molitev je pravo zdravilo za naše trpljenje. Nežnost Božjega pogleda nas potolaži, moč njegove besede nas podpre, ko nam vlije upanja. Potrebujemo to gotovost, ki jo je imel Jezus, da nas Oče posluša in nam pomaga.«

Eno od majskih popoldnevov je papež Frančišek v okviru 'petkov usmiljenja' preživel v Skupnosti 'Zrno'. Le-ta je del velike družine skupnosti Barka ter gibanja Vera in luč in je bila prva tovrstna ustanova v Italiji. V dveh družinskih hišah v bližini Rima je nastanjenih 18 oseb z motnjo v duševnem razvoju. Po skupni malici je sveti oče obiskal njihovo kapelo in delavnico, kjer izdelujejo različne predmete, posebno pozornost pa je namenil tudi tistim, ki so v težjem stanju.

Junij
Prvi vikend v juniju so v Rim v velikem številu priromali duhovniki in semeniščniki z vsega sveta, ki so obhajali svoj jubilej. Papež Frančišek je imel zanje v treh rimskih bazilikah (sv. Janez v Lateranu, sv. Marija Velika, sv. Pavel izven obzidja) enodnevne duhovne vaje s tremi meditacijami, ki so govorile o usmiljenju. Na praznik Presvetega Jezusovega Srca je zanje daroval tudi slovesno sveto mašo. Med homilijo je spregovoril o duhovnikovem srcu, ki mora biti oblikovano po Srcu Dobrega pastirja. Pastir, ki je oblikovan po Jezusu, ima svobodno srce in lahko zapusti svoje stvari. »Je pastir, ni nadzornik črede. Je vedno 'v izhodu iz sebe'. Epicenter njegovega srca se nahaja zunaj njega: je razsrediščen od samega sebe, osrediščen je edino v Jezusu; ne privlači ga lastni jaz, ampak 'Ti' Boga in 'mi' ljudi.«

Sveti oče se je duhovnikov spomnil tudi v junijskem petku usmiljenja, ko je obiskal domova za bolne in ostarele duhovnike. Na ta način je želel izkazati svojo bližino ter pozornost tistim duhovnikom, ki se sicer niso mogli fizično udeležiti teh jubilejnih dogodkov, a so vedno navzoči v njegovi molitvi ter v njegovem srcu.

Med 24. in 26. junijem se je papež Frančišek odpravil na 14. mednarodno potovanje. Tokrat je obiskal Armenijo, ki je krščansko vero sprejela že leta 301. V središču srečanj so bili ekumenizem, enost, skupno krščansko pričevanje, globoka krščanska identiteta armenskega naroda, mir ter Metz Yeghérn ali veliko zlo. »Ves svet potrebuje to vaše oznanilo, potrebuje vaše upanje, potrebuje vaše najčistejše pričevanje,« je bila ena od mnogih papeževih spodbud armenskemu narodu. Med ekumenskim srečanjem jih je opogumil, naj bodo »ambasadorji miru«. Predvsem mladi Armenci naj postanejo graditelji miru: »ne notarji statusa quo, ampak aktivni pobudniki kulture srečanja in sprave« (Govor na ekumenskem srečanju). Pred povratkom v Rim pa se je sveti oče udeležil še božanske liturgije v Ečmiadzinu, med katero je zbrane nagovoril z naslednjimi besedami: »Naj armenska Cerkev hodi v miru in naj bo med nami polno občestvo. Naj se v nas prebudi hrepenenje po enosti, po edinosti, ki ne sme biti podvrženost enega drugemu, niti posrkanje drugega, temveč predvsem sprejem vseh darov, ki jih je Bog vsakemu dal, da bi razodel vsemu svetu veliko skrivnost zveličanja, udejanjeno v Kristusu Gospodu po Svetem Duhu.«

Papež Frančišek in katolikos armenske apostolske Cerkve Karekin II. sta v Ečmiadzinu podpisala skupno izjavo. Zadnji dan sta obiskala samostan ob vznožju gore Ararat, ki je povezan s spreobrnjenjem Armencev v krščanstvo. Tam sta spustila dva bela goloba.

Prišli smo do poletnih mesecev, v katerih je odmeval predvsem 31. svetovni dan mladih v Krakovu, 'svetovni prestolnici usmiljenja'.
Julij
»Prvič sem na obisku v srednjevzhodni Evropi in vesel sem, da začenjam s Poljsko, med katere sinovi je nepozabni sv. Janez Pavel II., ustanovitelj in pobudnik svetovnih dni mladih.« S temi besedami je sveti oče nagovoril predstavnike civilne oblasti ter diplomatskega zbora med prvim srečanjem na poljskih tleh.

V krakovski katerdrali se je srečal s poljskimi škofi ter odgovarjal na njihova vprašanja. Spodbudil jih je, naj bodo blizu ljudem ter poudaril, da so župnije nenadomestljive. Naslednji dan je v bolnišnici obiskal kardinala Franciszka Macharskega, ki je le nekaj dni zatem odšel v Očetovo hišo.  

»Bog nas rešuje tako, da postane majhen, blizu in konkreten.« Tako je papež poudaril, ko je pred svetiščem Jasna Gora v Čenstohovi daroval sveto mašo ob 1050-letnici krsta Poljske. Pri tem je spomnil na Marijin zgled: »Naj se za vse in za vsakega izmed nas dopolni notranji prehod, Velika noč srca, da bi se približali božjemu načinu, ki ga je utelesila Marija: delovati v majhnosti in spremljati od blizu, s preprostim in odprtim srcem.«   

Papež Frančišek je na Poljskem obiskal tudi Auschwitz in taborišče Birkenau. V tihi molitvi se je dalj časa ustavil na mestu, kjer je sv. Maksimilijan Kolbe ponudil svoje življenje za sojetnika ter v t.i. celici lakote, kjer je kasneje umrl. Sveti oče se je srečal tudi z desetimi preživelimi iz Auschwitza, s 25 pravičniki med narodi ter molil ob t.i. zidu smrti. V tamkajšnjo častno knjigo je zapisal: »Gospod, usmili se svojega ljudstva, Gospod, odpusti tolikšno krutost.«

Rdeča nit tokratnega križevega pota so bila dela usmiljenja. Sveti oče je mlade povabil, naj postanejo protagonisti služenja ter poudaril: »Pot križa je edina, ki premaga greh, zlo in smrt, ker se izliva v žarečo luč Kristusovega vstajenja, odpira obzorja novega in polnega življenja. Je pot upanja in prihodnosti.«

»Dragi mladi, nismo prišli na svet, da bi 'vegetirali', da bi živeli lagodno, da bi iz življenja naredili divan, ki bi nas uspaval; nasprotno, prišli smo zaradi nečesa drugega, da bi pustili sled.« Tako je papež poudaril med sobotnim molitvenim bdenjem, na začetku katerega je v spremstvu nekaj mladih stopil skozi sveta vrata na Campusu Misericordiae. Več kot milijon in pol zbranih mladih je pozval, naj ne gradijo zidov, ampak mostove ter jih spomnil: »Da bi hodili za Jezusom, je potrebno imeti določeno količino poguma, potrebno se je odločiti in divan zamenjati za par čevljev, ki ti pomagajo hoditi po poteh, ki si jih nisi nikoli predstavljal, po poteh, ki lahko odprejo nova obzorja.«

Vrhunec Svetovnega dneva mladih v Krakovu pa je bila zaključna sveta maša. Papež je mlade nagovoril z naslednjimi besedami: »Zaupajte spominu Boga: njegov spomin ni 'trdi disk', ki shrani in arhivira vse naše podatke, njegov spomin je nežno sočutno srce, ki se veseli, ko dokončno izbriše vso našo sled zla.«
Avgust
4. avgusta, dva dni po slovesni otvoritvi 800-letnice asiškega odpustka, je papež Frančišek poromal v Porcijunkulo. Najprej se je zaustavil v tihi molitvi, nato pa vodil meditacijo o odlomku iz Matejevega evangelija (Mt 18,21-35), v katerem Peter Jezusa vpraša, kolikorat mora odpustiti bratu, če greši zoper njega. »Tukaj, v Porcijunkuli, vse govori o odpuščanju! Kakšen velik dar nam je dal Gospod s tem, da nas je naučil odpuščati – ali vsaj da bi želeli odpustiti – da bi se z roko dotaknili Očetovega usmiljenja! Po koncu meditacije je sveti oče poskrbel za presenečenje, saj je nenapovedano za dobro uro odšel v spovednico ter povabil zbrane škofe in brate frančiškane, naj storijo isto.

Avgusta se je nadaljevala tudi reforma rimske kurije: papež Frančišek je z združitvijo dveh oz. štirih papeških svetov ustanovil dva nova dikasterija. To sta Dikasterij za laike, družino in življenje (povezuje nekdanji Papeški svet za družino in Papeški svet za laike) ter Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju (povezuje nekdanji Papeški svet 'Cor Unum', Papeški svet za pravičnost in mir, Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev, Papeški svet za pastoralo migrantov in potujočih). Prvega bo vodil msgr. Kevin Joseph Farrell, dosedanji škof Dallasa, drugega pa kardinal Peter Turkson, dosedanji predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir.

September in oktober
Še pred tem je prvi vikend v septembru v Vatikanu potekal jubilej Usmiljenja za prostovoljce in karitativne delavce. Med sklepno sveto mašo je papež Frančišek Terezijo iz Kalkute razglasil za sveto. V homiliji je poudaril, da njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih življenja ostaja v naših dneh kot zgovorno pričevanje Božje bližine najrevnejših med revnimi: »Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero.«

Papež Frančišek je septembra ponovno obiskal Assisi, tokrat ob sklepu mednarodnega srečanja za mir. Le-to je bilo letos v znamenju spomina na prvi tovrstni dogodek pred 30 leti, ko je papež Janez Pavel II. v Assisi povabil voditelje različnih verstev, da bi skupaj molili za mir v svetu. Papež Frančišek je vodil meditacijo, med katero je razmišljal o Jezusovi žeji po ljubezni: »Jezusove besede nas pozivajo, zahtevajo sprejemanje v srcu in odgovor z življenjem. V njegovem »Žejen sem« lahko slišimo glas trpečih, skriti krik nedolžnih malih, ki se jim zakriva luč tega sveta, žalostno prošnja ubogih in najbolj potrebnih miru.«

Kavkaški državi Gruzija in Azarbejdžan, kjer so katoličani v veliki manjšini, sta gostili svetega očeta med njegovim 17. mednarodnim apostolskim potovanjem. V Tbilisiju se je papež Frančišek srečal s pravoslavnim katolikosom in patriarhom vse Gruzije Elijo II. ter obiskal pravoslavno patriarhalno katedralo. Naslednji dan je za majhno katoliško skupnost v Gruziji daroval sveto mašo in jo med homilijo spodbudil z naslednjimi besedami: »Nikoli ne izgubimo želje in zaupanja v Božja presenečenja! Dobro je, če si zapomnimo, da smo vedno in predvsem njegovi otroci: nismo gospodarji življenja, temveč Očetovi otroci.«

Iz Tbilisija je papež odšel v Baku. Katoliška skupnost v večinsko muslimanskem Azerbajdžanu šteje le nekaj sto vernikov. Zanje je papež Frančišek najprej daroval sveto mašo v salezijanskem centru. »Vsa Cerkev, ki do vas goji posebno simpatijo, vas gleda in vas spodbuja: ste majhna čreda, ki je v Božjih očeh zelo dragocena!« jih je spodbudil sveti oče med homilijo. »Vedno ostanite povezani, ponižno živite v dejavni ljubezni in veselju; Gospod, ki ustvarja harmonijo v različnosti, vas bo varoval … Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje. Sad služenja je mir.« Obisk Azarbejdžana se je sklenil z medverskim srečanjem, ki je potekalo v mošeji. Papež je v nagovoru poudaril pomembno vlogo verstev pri izgrajevanju mirne in ubrane družbe. »Še enkrat se s tega tako pomembnega kraja dviga žalosten krik: nikoli več nasilja v imenu Boga! Njegovo sveto Ime naj bo čaščeno, ne pa onečaščeno in 'trgovano' s sovraštvom in človeškimi nasprotji.«

V začetku oktobra je papež Frančišek nenapovedano obiskal italijanski kraj Amatrice in nekaj drugih krajev, ki jih je 24. avgusta letos prizadel močan potres. »Od prvega trenutka sem čutil, da moram priti k vam! Preprosto zato, da bi vam povedal, da sem vam blizu, da sem vam blizu, nič več, in da molim, molim za vas! Bližina in molitev, to je moj dar za vas.«

31. oktobra se je pričelo apostolsko potovanje na Švedsko, povod katerega je bila skupna luteransko-katoliška komemoracija ob 500-letnici reformacije. Med ekumensko molitvijo v luteranski katedrali v Lundu je sveti oče poudaril, da želijo katoličani in luterani izraziti skupno željo po »ostati združeni z njim, da bi imeli življenje«. Prosimo ga: »Gospod, pomagaj nam s svojo milostjo biti bolj združeni s tabo, da bi skupaj učinkoviteje pričevali o veri, upanju in ljubezni.« Ekumenski molitvi je sledilo ekumensko srečanje, ki je potekalo v športni dvorani v Malmöju. Predstavnike in delegate krščanskih veroizpovedi je nagovoril tudi sveti oče. »Dragi bratje in sestre, ne dovolimo, da bi zaradi nasprotovanj postali malodušni. Ko se bomo vrnili domov, ponesimo s seboj prizadevanje za to, da bi vsak dan naredili gesto miru in sprave, da bi bili pogumni in zvesti pričevalci krščanskega upanja.«

November
Po skupni luteransko-katoliški komemoraciji ob 500-letnici reformacije je sveti oče na Švedskem naslednji dan, na praznik vseh svetih, daroval sveto mašo za katoličane, ki so sicer v državi v veliki manjšini. V homiliji je poudaril, da je klic k svetosti namenjen vsem in ga je treba od Gospoda sprejeti v duhu vere: »Svetniki nas spodbujajo s svojim življenjem in svojim posredovanjem pri Bogu, mi pa potrebujemo drug drugega, da postanemo sveti. Skupaj prosimo za milost, da bi z veseljem sprejeli ta klic in bi ga s skupnim delom izpolnili.«

Novembra je potekala zadnja od devetih sobotnih izrednih avdienc, ki jih je sveti oče obhajal z romarji v jubilejnem letu. Med katehezo je spomnil, da Bog ne želi nikogar izključiti iz svojega načrta ljubezni, ampak želi vključiti vse. »Nikogar ne izključujmo! Nasprotno, s ponižnostjo in preprostostjo postanimo orodja vključujočega Očetovega usmiljenja.«

Novembra so svoj jubilej obhajali brezdomci in druge osebe, ki so navadno izključene iz družbe. Ob koncu srečanja jih je sveti oče prosil odpuščanja: »Prosim vas odpuščanja za vsakokrat, ko mi kristjani pred revno osebo ali pred revščino gledamo na drugo stran.« Na 33. nedeljo med letom je zanje daroval sveto mašo in ob koncu homilije dejal, da bi si želel, da bi v vsej Cerkvi na ta dan obhajali svetovni dan ubogih.

Isti dan, 13. novembra, so se v treh rimskih bazilikah (sv. Pavel izven obzidja, sv. Marija Velika in sv. Janez v Lateranu) ter v stolnicah in svetiščih po vsem svetu zaprla vrata usmiljenja. Na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, pa je papež Frančišek kot zadnja zaprl še vrata bazilike sv. Petra. V homiliji je poudaril: »Četudi se zaprejo sveta vrata, ostanejo vedno na stežaj odprta vrata usmiljenja, ki je Kristusovo srce. Iz prebodene strani Vstalega izvirajo vse do konca časov usmiljenje, tolažba in upanje.«

21. novembra, ob zaključku jubilejnega leta Usmiljenja, je bilo objavljeno apostolsko pismo Misericordia et misera (Usmiljenje in usmiljenja potrebna). V njem je med drugim misijonarjem usmiljenja podaljšal njihovo službo, vse pa pozval, naj Božja beseda v pastoralnih načrtih dobi večje mesto. V začetnih besedah dokumenta beremo: »Usmiljenje namreč ne more biti nekakšen oklepaj v življenju Cerkve, ampak predstavlja njeno bitnost, ki razodeva in dela otipljivo globoko resnico evangelija. Vse se razodeva v usmiljenju; vse se rešuje v Očetovi usmiljeni ljubezni.«

December
Na praznik Brezmadežne je papež Frančišek opoldne z okna apostolske palače molil Angelovo češčenje z verniki, ki so se zbrali na Trgu svetega Petra. V nagovoru je v ospredje postavil Marijin 'da' Bogu ter povabil, naj ga izrečemo tudi mi. Kakor vsako leto, je šel tudi letos sveti oče 8. decembra popoldan na Španski trg v Rimu. Tam se je poklonil pred kipom Brezmadežne, ki je bil na tem mestu postavljen po razglasitvi verske dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Molil je z naslednjimi besedami: »O Marija, Mati naša Brezmadežna, na dan tvojega praznika prihajam k tebi, toda ne sam: z menoj so vsi tisti, ki mi jih je zaupal tvoj Sin v tem mestu Rimu in po vsem svetu, da jih Ti blagosloviš ter jih rešiš iz nevarnosti.«

V soboto, 17. decembra, je papež Frančišek praznoval svoj 80. rojstni dan. Ob tej priložnosti je vodil somaševanje s kardinali, nato pa na zajtrk v Dom sv. Marte povabil 6 brezdomcev. Skupaj z njim je rojstni dan praznovalo tudi 1500 gostov v centrih rimske Karitas – sveti oče jim je namreč poslal torte. Papež je prejel več kot 70.000 voščil z vsega sveta. Med njimi je bilo še posebej pomenljivo tudi ročno napisano pismo zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki je papeža Frančiška tudi poklical po telefonu. Popoldan so mu voščili tudi zaporniki iz Padove, s katerimi se je pogovarjal preko Skypa.

V letošnjem nagovoru rimski kuriji je papež podal dvanajst osnovnih kriterijev za reformo kurije. »Ti so: posameznost, pastoralnost, misijonarskost, racionalnost, funkcionalnost, sodobnost, zmernost, subsidiarnost, sinodalnost, univerzalnost (katoliškost), profesionalnost, postopnost.« Vsem navzočim je predstavil tudi nekaj že narejenih korakov prenove.